Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Liverpool, Sevilla, Ljubljana in Milaničeve besede: Jaz bi dvakrat premislil. No, ali pa 16-krat ...

Grega Wernig

Igor Bišćan je za novinarske zgodbe, kar so snežno beli vratovi filmskih lepotic za vampirje, in Hrvat počasi, a zanesljivo postaja reden gost mojih nočnih mor.

Potem ko je Olimpija v predhodnem obdobju blestela s serijskim streljanjem kozlov in je bila idealen poligon za ustvarjanje vseh mogočih domislic našega poklica, je s prihodom hrvaškega strokovnjaka na mesto trenerja zaplula v povsem drugačne vode. Priznam mu, nekdanji zvezdnik Liverpoola me spravlja ob pamet, tega se zelo dobro zaveda, in povsem nepomembno mi je, ali je dejansko tak po karakterju (kot je zatrdil v nedavnem pogovoru za nacionalno televizijo) ali je to njegov dobro premišljen (kar je v taistem pogovoru zanikal) nastop.

V vsako zgodbo neusmiljeno zasadi svoje umirjene, preudarne, premišljene, fascinantno dolgočasne čekanske podočnike in še bolj umirjeno izsesa vso kri, vso limfo in vsako še tako majhno kapljico vsake preostale življenjske tekočine. V soboto zvečer sem mu v drobovju stožiškega stadiona postavil dve sijajni vprašanji, ki sta kar klicali po močnih izjavah, kričečih naslovih in dvigovanju prahu. Vprašanji, s kakršnimi ponavadi brez kančka lažne skromnosti do odmevnih zgodb pomagam tudi mnogim slovenskim novinarskim kolegom, katerih repertoar ne seže dlje od železno zastarelega ’Kako komentirate razplet tekme’, sta bili tokrat še dodatno neposredni, še dodatno izzivalni, še dodatno konkretni.

Kaj mu vsaj na simbolni ravni pomeni zmaga 3:0, potem ko je Maribor proti Ljubljani s takim izidom izgubil tudi v Sevilli in Liverpoolu? In ali je Olimpija v tem trenutku boljša ekipa od Maribora? Kar kričalo je po velikih besedah, kar kričalo je po zbadanju, bilo je nekaj takega, na kar bi marsikdo z drugačnim slogom skočil kot krap na koruzo. Bišćan pa mi ni dal nič. Popolnoma nič. Meni, mojim hlastajočim kolegom in vsem vam. N’č, kot bi rekli v Ljubljani. Ništa, kot bi rekel on. Nothing, kot bi rekli v Liverpoolu. Nada, kot bi rekli v Sevilli. Nula od nule, kot bi rekli marsikje tod okrog.

Najbolj zadržana, najbolj brezkrvna, najbolj umirjajoča odgovora v zgodovini tovrstnih odgovorov. A naj sem še tako besen, še tako spravljen ob pamet in še tako slabo spim, Bišćanu moram priznati, da me je spet navdušil. Podobno kot z vsem in na vseh področjih počne že vso jesen. Ne poznam jih veliko, ki bi se tako zelo zadržali. Pravzaprav jih poznam zelo malo, ki v takem položaju ne bi vsaj malo zbodli, vsaj po ovinkih in med vrsticami nakazali. Po drugi strani pa jih poznam prav tako zelo malo, ki bi v danih okoliščinah nastopili tako, kot so se odločili nastopiti na drugi, vijoličasti, poraženi strani sobotnega derbija.

Če Bišćan postaja znan po tem, da ne izkoristi priložnosti za izpostavljanje in zbadanje ter s tem izkorišča priložnosti za hkratno spravljanje ob pamet in navduševanje, so v Mariboru že nekaj časa znani po tem, da ne znajo izkoristiti priložnosti za ... biti tiho. In s tem za izpostavljanje na robu (ali celo čezenj) smešenja, s katerim so (tudi) tokrat šli zelo daleč. Pri tem me Zlatko Zahović ni presenetil, njegove brezzvezne floskule o ponosu na fante, utrujenosti, spočiti Olimpiji, evropskem Mariboru, pomanjkanju pravega derbi vzdušja in podobnem bi z minimalnimi odstopanji znal vnaprej napovedati in zapisati tudi sam.

Tako dobro, da bi celo (ne)priljubljeni Zaho mislil, da so njegove in da jih je že nekje izrekel, ne da bi se tega spomnil. Manjkala je le kakšna malenkost o martinovanju, ki je kar naenkrat postalo eden najbolj prozornih vijoličastih izgovorov vseh časov in ki bi mu bilo mogoče konkurirati le, če bi na zeleni strani terminu katerega od naslednjih derbijev nasprotovali zaradi pričakovanja naraščaja priljubljene žirafe v ljubljanskem živalskem vrtu.

Zato pa me je močno presenetil Darko Milanič, ki bi – čeprav sem mu hvaležen za zgodbe in kričeče naslove – tokrat res moral ostati pri tistih očitno neizbežnih stavkih s pojedene kasete (ali USB-ključka, če je bilo kosilo bolj moderno), na kateri njegova ekipa igra enako dobro pri 3:0 in 0:3. Jaz bi zagotovo dvakrat premislil, preden bi v vlogi klasičnega poraženca na enako vprašanje, na kakršnega zmagovalec ni želel odgovoriti, Maribor tako vehementno označil za trenutno boljšo ekipo od Olimpije.

No, pravzaprav bi na Milaničevem mestu premislil 16-krat, če bi vedel, da sem na zadnjih štirih resnih tekmah prejel natanko toliko zadetkov, ne da bi enega samega dosegel. In če je dvakrat proti Liverpoolu ter proti Sevilli vsekakor držala zbadljivka, da Olimpija v ligi prvakov ne more izgubiti ne z 0:7 ne z 0:3, bi se bilo po 0:3 v Ljubljani vsekakor treba zamisliti. Namesto tega se je Milanič odločil za velikansko tveganje.

Ne samo da je pred nadaljnjima dvema derbijema svojo ekipo brez zadržkov označil za boljšo, jo spravil pod dodaten pritisk in sebe spravil v položaj, v katerem bi se mu ta izjava lahko nekajkrat odbila v obraz. Na vprašanje, ali ga je Bišćan z nekaterimi – po mojem in splošnem prepričanju vsekakor tako zanimivimi kot pomembnimi – odločitvami taktično presenetil, se je odločil za dodatek, ki ga imam za pretirano arogantnega in skrajno ponižujočega. Do trenerskega kolega, do Olimpije, do podobe, poteka in razpleta tekme.

»S čim naj bi me presenetil? S strelom z 20 metrov, ki ga je naš vratar spustil?« je izjava, ki je povsem pozabila na marsikaj. Na končni izid, ki – naj Milaniča spomnim – ni bil 0:1. Na precejšnjo nemoč Maribora pri vsem, razen pri jalovem držanju žoge. Na spoštovanje, predvsem na spoštovanje. In navsezadnje tudi na 0:16, ki ob vsem upravičenem navdušenju nad slovensko udeležbo v ligi prvakov zahteva vsaj nekaj malega ponižnosti.

Značke: milanič , zahovič , biščan