Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Upornik brez razloga

Reuters

Ni bil le odličen in atraktiven smučar, bil je zanimiv, izviren, hladnokrven, vročekrven, iskren, neprilagojen, samosvoj in sam svoj, včasih se je zdel tudi malce nor ter bil zaradi vsega naštetega pri srcu širšim množicam. Dober, grd, hudoben. Bode.

Kariero je sicer končal že pred poltretjim letom. Zadnjo dirko je odpeljal na svetovnem prvenstvu 2015, ko seveda ni šlo brez drame in je v cilj superveleslaloma pripeljal okrvavljen ter praktično le na eni zdravi nogi. V torek je le še potrdil to, kar je bilo že dolgo jasno. Da ga v startni hišici ne bomo več videli.

Danes 40-letni Američan Bode Miller je eden od petih moških smučarjev, ki se lahko pohvalijo z zmagami v vseh petih disciplinah, in njegova bera ga uvršča na sam panteon alpskega smučanja: 6 olimpijskih kolajn, 5 kolajn s svetovnih prvenstev, 2 velika kristalna globusa in 6 malih kristalnih globusov, 438 dirk, 33 zmag in 79 stopničk v svetovnem pokalu ter 40 let in 4 otroci s tremi različnimi ženskami. A bistvo lika in dela Bodeja Millerja se tako ali tako ne skriva v vseh teh številkah, dosežkih, globusih, kolajnah ...

So tudi takšni, ki so osvojili več kot on, a le malo je takih, ki so imeli več navijačev kot prav on. Zaradi svojega sloga in odnosa do smučanja je bil eden najbolj priljubljenih mož v karavani. Vedno in povsod je šel na polno, na glavo. Ful gas. Kavboj, ki je dirkal po kavbojsko, vedno je dal vse na mizo, »all in«, kot bi temu rekli v pokeraškem žargonu, in bil zaradi tega eden glavnih razlogov, da s(m)o ljudje sobotne ter nedeljske dopoldneve presedeli pred televizijskimi sprejemniki. Ljudje s(m)o pač vedno imeli radi takšne divje, neprilagojene individualiste, upornike brez razloga, ki so se v nekem sistemu počutili kot ptič v kletki in ki so bili navzven videti, kot da se jim j*be za vse, na čelu z rezultati.

Dobrih, velikih voženj v vseh teh letih kljub temu – ali pa prav zaradi tega – ni manjkalo, še več je bilo padcev, odstopov in akrobatskih vložkov, prizor iz leta 2008, ko je na zloglasnem Streifu nad Kitzbühelom v enem izmed ovinkov smučal kar po zaščitnih blazinah, pa tisti, ki se ob omembi njegovega imena kot prvi prikrade v spomin. Lahko bi rekli, da je bil prav tisto klasičen Bode. Divjak, pri katerem si moral pričakovati – nepričakovano.

SEMAFOR MU NI MOGEL DATI ODGOVORA
Tako kot njegovo odraščanje je bilo tudi njegovo vedenje in smučanje milo rečeno nekonvencionalno. Na progi je bil kot Rok Petrović, vseskozi v iskanju tiste popolne linije, popolne vožnje. Navzven je deloval brezbrižen, kot da mu je vseeno za vse, tudi za rezultate oziroma za to, kaj bo povedala ura; kot da mu semafor ne zna ponuditi odgovora, ali je bila neka vožnja dobra ali slaba. Najbrž je bilo tudi to do neke mere del igre, del poze, del značaja, del sloga ...

Bil je rokenrol zvezda na smučkah. Sam pravi, da je večkrat smučal pijan oziroma mačkast, dekleta in ženske so si podajale kljuko njegovega bivalnika, v katerem se je kartalo, pilo in ... No, kaj vse se je v tistih letih dogajalo v tistem njegovem bivalniku, ve le on sam.

Hodil in vozil je po robu, svoj življenjski slog je prenesel na progo. Ni bilo vedno lahko z njim in ob njem, znal se je preleviti tudi v divo, in to v tistem najslabšem pomenu te besede. Številni ameriški novinarski kolegi tako za njim ne bodo potočili solze in bodo dejali, da se je upokojil vsaj kakšnih ducat let prepozno. A ko je bil dober, ga je bilo užitek gledati, pa s(m)o mu bili številni drugi pripravljeni marsikaj oprostiti in pozabiti.

James Dean belih strmin. Upornik (pogosto) brez razloga, ki se je upokojil dve leti in pol po tistem, ko je bil dejansko zadnjič v startni hišici. Odšel je pod svojimi pogoji in ko je sam hotel. Brez poslovilne tekme, fanfar, rož, solz, pregovarjanja o odpravnini in tistega že tolikokrat videnega odpenjanja smučk pred ciljno črto. Vse to bi bila v njegovih očeh bržkone odvečna navlaka. Poslovil se je po svoje, po Millerjevo. My way, kot je prepeval Frank Sinatra. Drugače ni moglo biti. Pogrešali ga bomo.

Značke: bode-miller , slovo