Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Slovo? Tudi edina dobra poteza je … napaka

Grega Wernig

Mislite, da se katerikoli kritik dela Srečka Katanca na položaju selektorja slovenske reprezentance počuti kot zmagovalec?

Zelo se motite. Upam si govoriti tudi v imenu somišljenikov, predvsem pa vam lahko v svojem imenu zagotovim, da nikoli ni šlo za to. Nikoli ni šlo za obračunavanje, nikoli ni šlo za osebno misijo, nikoli ni šlo za željo komurkoli karkoli dokazati. Ko je v četrtek zvečer Škotska po številnih zapravljenih priložnostih, ob katerih sem skakal kot najstnik, končno povedla proti Slovaški in ko bi slovenski zadetek na Wembleyju pomenil čudežni skok v dodatne kvalifikacije, mi ne bi moglo biti bolj vseeno zase in za svojo javno podobo. Dol bi mi viselo za dejstvo, da bi se zelo slab selektor, ki si je zaslužil vsako izrečeno in zapisano kritiko za vse svoje številne nebuloze in neumnosti, kar naenkrat ponovno znašel v igri za uvrstitev na svetovno prvenstvo.

V posmeh svoji profesionalnosti in novinarski nevtralnosti sem kot nor navijal za sanjski scenarij, v primeru uspeha bi bil Katanca celo pripravljen masirati z eteričnimi olji, kaj šele sesti predenj in gledati njegov – zagotovo privoščljiv – nasmeh. Bil bi tako neskončno vesel nove priložnosti, na novo rojenih sanj o svetovnem prvenstvu, da bi s širokim nasmehom na obrazu zgolj odmahnil z roko, ko bi mi vsi mogoči pod nos metali vse mogoče. Kot sem vam poudaril že neštetokrat; na meji norosti (ali celo čez njo) so natolcevanja, da slovenska sedma sila navija za negativne razplete, ko pa lahko bolje živi in preživi zgolj z uspehi. S čim večjimi, čim bolj izpostavljenimi, čim bolj odmevnimi, čim bolj – da, logično – donosnimi.


Bi vi skupaj s selektorjem v meni videli poraženca? Z veseljem, ni problema, lahko bi z eteričnimi olji zmasiral tudi vas. Slovenija bi bila zmagovalka in to bi mi bilo edino pomembno. Naša Slovenija bi bila za dobro našega nogometa in našega posla zmagovalka in zmagovalec bi bil tudi jaz. Danes pa sem poraženec. Tako kot reprezentanca, tako kot njeni člani, tako kot vi, tako kot Katanec. Ob tem sem poslavljajočemu se šefu slovenskega strokovnega štaba pripravljen priznati precej več, kot je on pripravljen priznati meni ali kateremukoli kritiku, s katerimi tako zelo rad obračunava. Sijajno je pripravil, načrtoval in vodil četrtkovo tekmo in bil je zelo blizu podviga. Tako kot – to dobro vem – je bil še bližje uvrstitvi na evropsko prvenstvo v Francijo. Septembra leta 2015 sem sedel na novinarski tribuni stadiona v Baslu, ko je bil Josip Iličić sam pred švicarskim vratarjem ob vodstvu Slovenije z 2:0. Na nogi je imel dokončen potop tedanjih gostiteljev in na nogi je imel neposredno uvrstitev na Euro. Pozor, neposredno, zgodovinsko.

To zelo dobro vem in tudi to bom Katancu vedno priznal. Tako kot sijajno predvčerajšnje vodenje in imenitni tekmi, ki ju je pred letom dni proti Slovaški in Angliji odigral v Ljubljani. Toda če bi se karkoli obrnilo drugače in bi danes v svoji petletki lahko pokazal kakšen uspeh, ne bi niti za najbolj bled odtenek spremenil mojega mnenja o človeku razdora, zdrahe, neartikuliranega komuniciranja, stalne grenkobe, sarkazma, poniževanja, zaničevanja, gledanja zviška, ciničnih nasmehov, še bolj ciničnih medmetov in vseprisotne negativnosti.


Zame to nikoli ni bilo vprašanje o kokoši in jajcu. Ko je bilo še vse v najlepšem redu in smo vsi skupaj potrpežljivo čakali na napovedano izgradnjo izbrane vrste, je najprej padla Katančeva maska lažne spremenjenosti, vse drugo pa je bilo zgolj posledica. Najprej se je pojavila še dodatno zagrenjena in povzdignjena verzija človeka, ki je po zgodovinskih uspehih leta 2002 za seboj pustil razdor in razsulo, šele nato sta se podobna razdor in razsulo začela zažirati v vse pore slovenskega reprezentančnega nogometa. Zato ne morem razumeti, po kateri logiki se je spraševal, zakaj ga je nogomet kaznoval? Kaznoval ga je zato, ker je to edino pravilno. Ker bi morebiten uspeh, ki je v tem športu zaradi njegove specifičnosti ves čas blizu, zgolj skril razsulo, slabe odnose, navzkrižne spore, komunikacijske masakre, sramotne izpade. Kakorkoli obrnete, Slovenija ima reprezentanco, za katero ne igra njen najdražji ter v tujini tudi najbolj izpostavljen in cenjen nogometaš. Ima reprezentanco, s katero se ljudje ne poistovetijo in iz katere nogometaši navijačem ne znajo priti niti malo nasproti, kaj šele da bi jih nagovarjali v slogu košarkarskih junakov. Ima reprezentanco, ki jo obkrožata nezaupanje in nezaupljivost in v kateri je tudi resnica videti kot laž ali vsaj kot mahinacija, sprenevedanje. Da, tudi taka reprezentanca gre lahko na veliko tekmovanje, a je tako zelo logično, da še četrtič zapored ne gre. Tako zelo logično je, da ji je sreča obrnila hrbet in da ji nista mogla pomagati niti energijska čarovnika.


Ima reprezentanco, iz katere bi Katanec moral oditi že precej prej. In v kateri je selektor celo zdaj, ko je z napovedanim odhodom povlekel edino zares dobro potezo svojega petletnega mandata, naredil veliko napako. V vsej ironiji in v vsem paradoksu je z odločitvijo, ki jo lahko le pozdravimo in ki smo si je želeli zadnji dve leti, pokazal vse tisto, zaradi česar je bila ta odločitev prav ti dve leti ves čas nujna. Vehementno govoriti o tem, da ne gremo na svetovno prvenstvo, ko možnosti še obstajajo, je najmanj neodgovorno, vsekakor pa tudi tako zelo tipično arogantno. Ne dajati Malti možnosti za presenečenje na Slovaškem je sramotna kontradiktornost, pljuvanje (in še kaj) po lastnih besedah, norčevanje iz vseh tistih, ki smo se prej norčevali iz … ravno teh besed. Še več, Katanec je celo brez zadržkov predvidel visok poraz Malte ali pa je najslabši matematik na svetu brez osnovnošolskega znanja tega predmeta. Le iz enega od teh dveh naslovov namreč lahko pride njegov stavek, da nam 0:0 na Wembleyju ne bi prineslo nič in je ekipa zato brezglavo šla po zmago. Da, brez zadržkov je predvidel visok poraz Malte, potem ko se je penil vsakokrat, ko je slovensko zmago nad prav to Malto kot nekaj najbolj logičnega in neizogibnega predvidel kdorkoli od nas. Ali vas.

Še več, ta Malta je navsezadnje v četrtek zvečer remizirala z Litvo, ki pa je tako ali tako postala simbol Katančevega povzdigovanja slabih reprezentanc, da bi upravičil svoje napake. Kako lahko nekoga ni sram, da se odpove možnostim na tak način, s toliko dvoličnosti, s toliko čistega … ah, rajši ne napišem?
S tem pa se seznam vsega tistega, česar bi se selektor po svojem zadnjem nastopu, zadnjem v nizu omenjenih komunikacijskih masakrov, moral sramovati, še ne konča. Kako ga lahko ni sram, da jutrišnjo tekmo proti Škotski označi za svojo zadnjo, preden postane dejansko jasno, ali bo reprezentanco po pogodbi moral voditi tudi v dodatnih kvalifikacijah? Kako lahko kot prvi zapusti potapljajočo se barko na tako neprimerni točki; hkrati prepozno in prezgodaj? Kako lahko ob tem brez slabe vesti na laž postavi predsednika Nogometne zveze Slovenije, ki se je podpisoval pod njegove brutalno mastne plače in ki mu je častno, odgovorno, verjetno tudi proti svojim načelom in prepričanjem, ščitil hrbet. Kako lahko z besedami, da ga je že davno obvestil o svoji nameri, tako nespretno, nesramno in škodoželjno osmeši človeka, ki je le dan prej govoril nekaj povsem drugega?

Kako lahko v drek porine igralce, češ da tudi oni že vse vedo, nato pa se reveži še isti večer prikažejo pred novinarji in v resnici ne vedo – ničesar? In kako lahko za veliki finale ljudi zaigrano posladkano pozove na jutrišnjo tekmo, potem ko jim je prav nič zaigrano zagrenjeno še pred kratkim govoril, naj v vsakem primeru ostanejo doma? Dame in gospodje, to je naš selektor in zato je bil zelo slab selektor tudi na tistih nekaj točkah, na katerih je reprezentanca igrala dobro. Tak je bil, tak je ostal in tak bo vedno. Pa srečno, Srečko, kdorkoli drug bo na ravni odnosov zagotovo vaša izrazita nadgradnja, na ostalih ravneh pa zelo verjetno prav tako.