Mobilna verzija
Robert Balantič
Robert Balantič

Lahko, prosim, nehamo pljuvati, zaničevati?

Drago Wernig - TAKA

Slovensko prvoligaško prizorišče si prav gotovo zasluži več spoštovanja.

V zadnjem času, še zlasti po mariborskem polomu z Liverpoolom v Ljudskem vrtu, so vsi tisti, ki tako zelo radi pljuvajo po slovenskem nogometu, spet glasni. Zelo glasni. In na mojo veliko žalost je takšnih veliko. Veliko preveč, a kot da pljuvanje ne bi bilo dovolj, je zaznati tudi vse več zaničevanja. Včasih človek ob poslušanju ter prebiranju raznoraznih komentarjev dobi občutek, da nič, ampak res nič ni v redu. Oziroma da je vse narobe. Da nič ni takega, da bi sploh zadišalo po vsaj malce dobrem, spodobnem. Skoraj nič ne pomaga, da je Maribor v ligi prvakov. Med 32 izbranimi ekipami. Še več, kritiki so po treh zaporednih porazih vijoličastih še posebej prišli na svoj račun. Češ, saj smo vedeli, da je realnost zelo kruta, uboga, tudi napredovanje Domžalčanov do zadnjega kroga kvalifikacij za ligo Europa je bilo hitro pozabljeno.

Da, vsekakor drži, da liga prvakov ni realnost slovenskega nogometa. Žal. In nikoli ne bo. Žal. O tem ni nobenega dvoma, o tem govori zdrava logika, zato je igranje med evropsko smetano še toliko bolj vredno. In vredno spoštovanja, toda zdi se, da je tega veliko več v tujini kot pri nas doma. Tovrstnih primerov na številnih drugih področjih je prav tako, kolikor hočete … Žal.

Naša liga je vsekakor naša realnost, to je popolnoma jasno, toda ta realnost vendarle ni tako slaba, kot bi jo mnogi radi predstavili. Številni s takšnimi in drugačnimi populističnimi mnenji tako rekoč tekmujejo med seboj, kdo bo slovenski klubski nogomet bolj kritiziral, ga oblatil, zaničeval ... Ne, stanje duha na sončni strani Alp ni normalno. To navsezadnje razkriva množičen naval navijačev aktualnih prvakov v Liverpool. Na Anfieldu jih je bilo 2416! Veliko, ogromno. Čudovita številka. Vsak klub bi rad imel takšne navijače, takšna podpora je nekaj izjemnega, toda veliko večji problem je, ker Maribor na zadnjih dveh ligaških preizkušnjah pod Kalvarijo ni imel veliko več gledalcev. Na obeh skupaj. In da, to je problem. Mnogo privržencev vijoličastih domačega prizorišča ne spoštuje v zadostni meri, ker so prepričani, da je samoumevno, da bodo njihovi ljubljenci uspešni, kar je zmotno razmišljanje. Ker nič ni samoumevno, veliko ostalih ljubiteljev nogometa domače scene ne spoštuje zaradi prepričanja, ker je le-ta klavrna. Da se igra slab nogomet, ki ni vreden plačane vstopnice. 

Toda verjemite, da ni tako. In da ni tako slabo. Še zdaleč ne. Tudi v Sloveniji je mogoče videti dobre tekme. Zelo dobre na primerni kakovostni ravni. Takšna je bila denimo tudi zadnja med Domžalami in Mariborom. Po mnenju nasprotnikov bojda ni imela vsebine in ne vem česa vse. Ampak dejstvo je, da je bila tekma resna in v največji meri tudi boljša od hrvaškega derbija med Hajdukom in Dinamom, s katerim so jo nekateri primerjali. Podobo na Poljudu je popravila zgolj napeta končnica, več kot 80 minut obračuna v Dioklecijanovem mestu po kakovosti ni bilo niti blizu tistega, kar smo lahko spremljali ob Kamniški Bistrici. A je pač tako, da tuj drek diši bolj kot domač. Zakaj, čemu? In zakaj je dvoboj ob izidu 3:3 pri nas smešen, češ da so bile obrambe katastrofalne, povsod drugje je spektakel. Če je 0:0, pa je slab, ker ni golov … Težko je razumeti. Prav tako kot dobre tekme je mogoče videti tudi številne čudovite gole. Mojstrovine, ki se v normalnih nogometnih državah ne bi umikale s televizijskih zaslonov, pri nas jih raje spregledamo. Ker je liga pač slaba ... Menda. Pa ni. Ni vrhunska, a tudi tako zelo slaba ni. Povrhu je naša in tudi zato si zasluži vsaj kanček spoštovanja.