Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Slovenska košarka, naša Sarah Jessica Parker

Iz telefonske govorilnice v Las Vegasu me Jessie pokliče ob petih zjutraj. Da mi pove, kako zelo je naveličana vseh ostalih.

Pravi mi: ’Ljubi, razmišljala sem o prikolici ob morju. Lahko bi šli v Mehiko; ti, maček in jaz. Pila bova tekilo in nabirala školjke, se to ne sliši sijajno?’ Ah, Jessie, vedno mi narediš to, ko se končno postavim nazaj na noge. Vedno narišeš čudovito sliko, kako bo. Do zdaj pa bi že moral vedeti, da me tvoje fantazije vsakokrat drago stanejo. Toda vseeno mi prepoveduj o najini majhni prikolici ob morju; Jessie, saj veš, da mi vedno lahko prodaš katerekoli sanje. Nato me vpraša, kako je maček, in odgovorim ji, da je Moses čisto v redu. Da sva dolgo ves čas razmišljala le o njej in da sva šele pred kratkim z zidu spet snela njene fotografije. Jessie, kako za vraga vedno veš, kdaj poklicati? Ona pa pravi: ’Poberi stvari, vzemi Mosesa in vozi kar najhitreje.’ In spet poslušam njeno obljubo: ’Prisežem pri bogu, da bo tokrat trajalo.’ In grem. In jo bom ljubil v soncu. In z njo legel na topel bel pesek. In kdo ve, morda pa se bodo tokrat stvari res razpletle tako, kot načrtuje. Ker, Jessie, saj veš, da mi vedno lahko prodaš katerekoli sanje …

Če bi si moral izbrati ljubezensko pesem, ki se me vedno znova najbolj dotakne, bi si izbral zgornje verze. Jasno, uvodni odstavek ni moj, gre zgolj za poskus čim boljšega prevoda in priredbe klavirsko-vokalne klasike ameriškega kantavtorja Joshue Kadisona. Komad z naslovom Jessie je izšel leta 1993, in čeprav posebej v našem delu sveta nikoli ni bil kakšen super hit, je postal neuradna himna večno upajočih, večno naivnih, pa tudi večno razočaranih. Čeprav avtor in hkrati izvajalec ni nikoli uradno potrdil, da gre za avtobiografsko izkušnjo, analitiki in kritiki ne dvomijo; Kadison je vrstice napisal in zapel med zelo razburkano zvezo s Sarah Jessico Parker, slovito filmsko igralko, poznejšo superzvezdnico kultne erotične nanizanke Seks v mestu. Z njo se je v tistem času večkrat razšel in se vsakič znova pustil prepričati, da ju z Jessie, kot jo je ljubkovalno klical, tokrat resnično čaka sreča. In nato naslednjič spet in naslednjič spet in naslednjič spet in naslednjič spet. Saj veste, kako to gre, le malo je moških, ki ne poznajo nobene Jessie, in prav tako malo je takih, ki z njo niso imeli kakšnega resnejšega, po pravilu bolečega opravka.

Podpisani nisem nobena izjema, kakšna Jessica ali dve bi se zlahka našli, kakšna prikolica na mehiški obali, hitra vožnja na klic in ponovno obešanje slik prav tako. Toda nobeni deklini v pravem, mesenem pomenu tega izraza se nikoli nisem pustil tolikokrat in tako izrazito kot slovenski košarki oziroma slovenski košarkarski reprezentanci. Nobena me ni tolikokrat ob petih zjutraj zbudila s klicem; vse od tistega – kako zanimivo – leta 1993, ko smo res še uporabljali telefonske govorilnice, pa do zdajšnjih klicev na whatsapp, viber ali kakšnega tretjega visokotehnološkega hudiča. Nobena mi ni tolikokrat obljubila Mehike, prikolice, valjanja po pesku, nabiranja školjk, božanja mačka. Nobena mi ni tolikokrat prodajala sanj in od nobene jih nisem tolikokrat kupil.

Ko ima človek opraviti z Jessie, se lahko odzove na dva načina. Lahko se pusti vleči za nos, a to tudi glasno prizna. Sicer se naslednjič ponovno vozi proti Mehiki, a ob potolčeni vrnitvi tudi ponovno prizna. Lahko pa se vsega skupaj zaveda sam pri sebi, lahko se zaveda zvečer v postelji ob ugasnjeni luči, na zunaj pa ni pripravljen položiti roke na srce. Sploh kadar je obkrožen z ljudmi, ki čutijo enako, a prav tako ne želijo o tem govoriti. Ti potem celo skupaj odidejo na Kongresni trg proslavljat peto mesto na domačem evropskem prvenstvu, pretvarjajo se, da se veselijo šestih, sedmih in osmih mest zasedb, ki so povsem realno merile na vrh.

Čeprav jim je Jessie obljubila kolajno, in čeprav je bilo to edino, kar so si tudi resnično želeli, sebe in druge tolažijo z zatiskanjem oči. Nekoč sem bil oni. Tistega leta 1993 prav gotovo, nekoliko pozneje prav tako. A ko je bila slovenska izbrana vrsta na eni strani najmočnejša, na trenutke celo superzvezdniška v svetovnem merilu, na drugi strani pa se je smešila s tradicionalnimi epskimi polomi, sem se spremenil. Priznal sem samemu sebi in priznal sem na glas. Vsako leto znova sem vedel, da vozim v smeri bolečine, a sem vseeno vozil. Vsako leto znova sem vedel, da ne bi smel kupiti, a sem vseeno kupil. Ker ona, jasno, mi je pač vedno lahko prodala karkoli. A vsako leto znova sem tudi vsem na očeh glasno zaklel in neusmiljeno tolkel, ko sem ponovno moral sneti fotografije z zidu in razložiti mačku, da sva spet sama.

Saj veste, po navadi pokliče, ko se poletje preveša v jesen. Seveda je poklicala tudi letos, spet je zazvonilo ob petih zjutraj, in tako kot že nekajkrat v preteklih letih sem si najprej rekel, da sploh ne bom dvignil. Da je ne bom poslušal. Da se ne bom pustil. Pa čeprav sem hkrati vedel, da bom naredil natanko to. In sem res. In ne glede na vse slabe izkušnje, ne glede na vsa razočaranja, ne glede na vso neznosno bolečino, tokrat proti prikolici na mehkem pesku vozim še hitreje kot kadarkoli prej. Še z večjim zanosom, še z večjim upanjem. Jessie je bila tokrat še bolj sladka kot do zdaj, še bolj prijetna, še bolj nasmejana, še bolj prepričljiva. Na eni strani razigrano izkušena, na drugi strani navdušujoče pomlajena je z obljubo zvenela, kot da ne bi bilo prejšnjih in kot da tokrat misli resno. Tokrat pa res.

Odkar vozim, sva se slišala še nekajkrat, in ne morem verjeti, kako zelo drugačna je, kako zelo spremenjena, kako zelo navdušujoča. Ne zgolj sama po sebi, ne zgolj zato, ker je pač moja Jessie. Ves čas mi daje vedeti, da se je nekaj spremenilo in da tokrat res … Tokrat pa čisto zares. Tako drugačna je, kot da sploh ne bi bila Jessie, kot da ne bi bila tak tip. Tako drugačna je, da se po dolgem času sploh ne počutim, kot da vozim proti bolečini, se pa vsekakor zavedam te možnosti. Nekdo, ki še ni videl svoje košarkarske reprezentance ne na olimpijskih igrah ne na stopničkah velikega tekmovanja – zame oboje popolnoma nesprejemljivo – se tega pač mora zavedati. Nekdo, ki je imel vsa ta leta opraviti z Jessie in je doživel vse brutalne Izraele, Grčije, Srbije, Francije, pač ne more razmišljati drugače. Le da tokrat obljubim, da ne bom preklinjal.

Če bo danes v polfinale odšla Latvija, ne bom rohnel, ne bom kritiziral ne Gorana Dragića, s katerim imava še neporavnane račune, ne ekipe kot celote, ne navijačev z zatisnjenimi očmi. Če se bo Jessie še enkrat izkazala za Jessie, bom zgolj potolčen, razočaran, strt. Verjetno tokrat povsem in morda tudi dokončno. Morda ji naslednjič res ne bom dvignil, kaj šele prisluhnil. Morda ...