Začniva na začetku vaše mariborske zgodbe – kako hitro sta se z Zlatkom Zahovićem dogovorila za sodelovanje? Je bilo veliko pogovorov, pregovorov, pregovarjanj?
Pregovarjanj ni bilo. Kar zadeva mene, sem si po petih letih, ki sem jih z vmesnimi prekinitvami preživel v Dinamu, privoščil daljši oddih. Potreboval sem neke vrste "čiščenje" od vsega skupaj. Poleg tega sem si postavil merila, da mora imeti moj naslednji klub visoke rezultatske ambicije, hkrati mora biti organizacijski ustroj na solidni oziroma dobri ravni. Jasno je, da je takšen klub na našem prostoru težko najti, saj sem v nekem trenutku izločil tudi takšne, ki so bili predaleč. Imam sina in hčerko, dvojčka, ki sta stara dvanajst let, in menim, da je to obdobje, ko je moja prisotnost za njiju nadvse pomembna. Ko sem si torej postavil vsa ta merila, je pravzaprav ostalo malo klubov in držav, v katerih sem hotel delati. Kot sem že dejal, pregovorov ni bilo, z Zlatkom Zahovićem sva imela en sam sestanek, vmes sem zaprosil le za krajši premor. V tistem trenutku sem imel namreč tudi ponudbo Wisle iz Krakova. Stike s Poljaki smo navezali že poleti, bil sem tudi njihov gost in ravno ob mariborskem vabilu sta prihod v Zagreb napovedala predsednik in športni direktor kluba. Hotel sem slišati njihovo zgodbo, a sem kmalu spoznal, da niso dovolj konkretni in da se ne vedejo nogometno, ampak vse skupaj gledajo skozi posel. Klub so namreč prevzeli poslovneži, kar je vedno nevarno, ker so njihovi pogledi po navadi drugačni. To ni bilo v skladu z mojimi ambicijami, zato sem nemudoma poklical Zlatka in hitro sva se dogovorila za sodelovanje.
Menda je bila vaša edina zahteva premija za naslov prvaka?
To drži, a naj najprej poudarim, da je moje in dojemanje hrvaških nogometnih delavcev o Mariboru takšno, da imamo zelo visoko mnenje. Ko zdaj pridem v Zagreb kot trener Maribora, ima to neko težo. Ko sem dobil ponudbo, je bilo takšno moje stališče do Maribora. To je bilo nadvse pomembno tako zame kot za klub. Menil sem, da je to idealno okolje, ki ima visoke ambicije ter ima za seboj vrsto let igranja na mednarodnem prizorišču in osvajanja lovorik. Merila so torej visoka, ambicije prav tako, kar je izjemnega pomena. Nočem biti prepotenten ali podcenjujoč do nikogar v slovenskem nogometu, toda zame je nekaj povsem normalnega, da se Maribor bori za prvo mesto. Ne bi pa bilo normalno, če bi navijačem sporočil, da sem prišel zato, da bi bil tretji. Kot sem že dejal, se glede denarja sploh nismo pogovarjali, po dveh ali treh dneh pa sem poklical Zlatka Zahovića in mu rekel, da hočem premijo za naslov prvaka. To je bil moj edini pogoj, ker verjamem v takšen razplet. Močno upam, da imam dovolj energije, da lahko to vero prenesem na svoje sodelavce in igralce. To počasi sprejemajo, iz dneva v dan bolj. Nobenega dvoma ni o tem, da imajo v sebi dovolj šampionskega, zdaj pa moramo to spet spraviti na površje.
V klubu ste zdaj nekaj več kot pet tednov. So se v tem obdobju kockice že zložile, kot ste si zamislili? Je vse tako, kot mora biti?
Uf, ne bi bil tako prepotenten, da bi govoril o tem, da smo že sestavili želeni mozaik. To v nogometu ne gre tako hitro, v mesecu in nekaj dneh je nemogoče.
Mislil sem zlasti na vsakdanji delovni ritem, na način treningov.
Da, na tem področju zelo napredujemo. V nogometnem svetu je navada, da trener s seboj pripelje svoje strokovno vodstvo, svoje ljudi. Ravno zato, ker to pospešuje proces dela, ne potrebuješ časa za prilagajanje in tako naprej. Vsi moji zdajšnji sodelavci pa so bili že pred tem v Ljudskem vrtu in kakopak smo potrebovali nekaj časa, da so sprejeli moje ideje in da smo se nekako vsi skupaj našli na isti valovni dolžini. A dejstvo je, da nam je to uspelo zelo hitro, kar je seveda nadvse pozitivno, skupaj delujemo odlično.
Kaj pa ...
Se opravičujem, ker vas prekinjam, a rad bi nekaj dodal o tem, da sem v Mariboru malo več kot en mesec. Moja igralska kariera je bila zelo težka. In navsezadnje tudi trenerska. Nenehno sem se moral in se moram dokazovati. Sam nisem med tistimi, ki menijo, da je mogoče v nogometu kaj narediti v kratkem času. To je laž. Seveda lahko pride človek z neko energijo in da določen impulz, ki vse premakne v pozitivno smer, a da bi ta impulz trajal, je potreben čas, količina dela. Nogomet je resen posel. Mladim igralcem in trenerjem vedno govorim, da instantnih uspehov ni. Takšno je moje videnje. Nogomet je zahtevno, mukotrpno delo. Če ste na to pripravljeni, boste prej ali slej nagrajeni z rezultatom.
Vas je morda v Mariboru kaj presenetilo v organizacijskem smislu? Ali je vse tako, kot ste pričakovali?
Ne, nič me ni presenetilo. Vedel sem, da je organizacija na zelo visoki ravni, kar je seveda povezano z dojemanjem kluba, o katerem sem govoril, oziroma statusom, ki ga uživa Maribor. Toda hkrati moram priznati, da me je v prvih dneh zelo prijetno presenetila hitrost reševanja vsakodnevnih, običajnih človeških težav, s katerimi ste soočeni ob prihodu v novo okolje. Tudi vse drugo je tako, kot mora biti, organizacija na vseh ravneh je brezhibna. Glede tega je Maribor dosegel visoko evropsko raven. V klubu se natančno ve, kdo je za kaj zadolžen in kdo za kaj odgovarja. In ko je tako, se vse zadeve hitro rešujejo, kar je zelo pomembno tudi zato, ker sem ekipo prevzel med sezono. Časa za prilagajanje in spoznavanje torej ni bilo, zato takšna organizacija in hitra odzivnost vseh v klubu trenerju v veliki meri olajšuje življenje, osredotočen si lahko izključno na svoje delo.
O NAČINU IGRANJA
Ker lovimo tekmece, moramo igrati ofenzivno. Moramo osvajati točke, moramo tvegati. Drugega nam ne preostane. Mar naj čakamo na neodločene izide? To nam ne bo prineslo prvega mesta, ki ga želim.
Kakšna je vaša nogometna filozofija?
Je mešanica med mojo idejo, igralsko zasedbo, ki jo imaš na voljo, in ambicijami kluba. To je stvarnost. Sam imam sicer rad agresiven nogomet. Imam idejo, ki jo prakticirajo številni veliki evropski klubi. To je poskušati odvzeti žogo na mestu, kjer si jo izgubil, v nekaj naslednjih sekundah. To je način nogometa, ki zahteva ogromno energije, in da bi lahko to počel, potrebuješ posest. V prvi vrsti kot sredstvo odmora. To je namreč edino obdobje med igro, ko lahko nadzirano počivaš, druga stvar pa je posest žoge kot sredstvo organizacije napada. Posebej kontinuiranega. Če jaz pridem v Maribor, je moja prva predpostavka, da na večini tekem domačega prvenstva prevladuje, zato menim, da je posest žoge kot sredstvo organizacije kontinuiranega napada razumljivo zelo pomembna. Zdaj sem sicer vse skupaj malce poenostavil na dve zahtevi. Na odziv po izgubljeni žogi in posest, vmes je seveda še veliko stvari, detajlov, ki jih je treba upoštevati in vgraditi v vse skupaj. Ampak če oba osnovna elementa, o katerih sem govoril, obvladaš na pravšnji način, potem se brišejo sistemi in postavitve, o katerih mnogi tako radi govorijo ali pišejo. V trenutkih, ko izpolniš prej omenjene osnovne zahteve, to postaja manj pomembno. Zlahka jih je mogoče vključiti v katerikoli sistem.
Ampak vseeno bova ostala pri sistemu igre. Vi ste se odločili za osnovno postavitev 4-3-3, kar je bilo precejšnje presenečenje. V Mariboru je bila 4-4-2 tako rekoč zakoreninjena.
Malce sem preučil igralsko zasedbo, poleg tega nikakor ni nepomembno spoznanje, da sem ekipo prevzel med prvenstvom, ko je bil zaostanek za vrhom lestvice devet točk. Če bi prišel na začetku sezone, bi morda razmišljal drugače, ker bi imela vsa moštva enako izhodišče. Sicer pa je 4-3-3 zelo hvaležna postavitev, ki je lahko močna obrambno, še posebej pa napadalno. Ker lovimo tekmece, moramo igrati ofenzivno. Moramo osvajati točke, moramo tvegati. Drugega nam ne preostane. Mar naj čakamo na neodločene izide? To nam ne bo prineslo prvega mesta, ki ga želim. Profil igralcev ustreza temu sistemu, vendar ne bi rad, da bi se preveč potenciral, saj imamo tudi nekatere druge, ki jih bomo na posameznih preizkušnjah prav tako uporabljali. Prav tako ne smemo zanemariti dejstva, da Maribor letos ne igra evropskih tekem. V preteklih letih je bil način igre v veliki meri tudi posledica tekem na mednarodnem prizorišču, kjer igraš s precej boljšimi ekipami, ki se jim je nemogoče postaviti po robu s pretirano napadalno držo. Zato se seveda odločiš za nekoliko previdnejšo, nekoliko bolj obrambno različico in si prizadevaš na ta način iztržiti čim več. Vsekakor pa je igralni sistem proizvod trenutnega stanja, želja, ambicij, mojih idej in kadra, ki ga imaš na voljo.
Kako ste zadovoljni z zasedbo igralcev, ki vas je pričakala v slačilnici?
Zadovoljen sem, izjema so obrambni igralci, ki nam jih primanjkuje. Rajčević se je poškodoval, Gigli prav tako, Arghus je odšel ... Na dozdajšnjih tekmah niti enkrat nismo zaigrali z dvema osrednjima branilcema, ki sta to po osnovni nogometni izobrazbi, ampak smo prisiljeni kombinirati z Mertljem, Filipovićem ... Ker sem prišel v izdihljajih prestopnega roka, pravih možnosti, da bi se odzvali na želeni način, ni bilo. Dokler bo to mogoče, bomo pač še naprej krpali, seveda pa smo se že angažirali v iskanju primernih rešitev.
Zlasti Aleš Mertelj iz tekme v tekmo dobiva nove vloge.
Po zadnji preizkušnji s Koprom sem se mu zahvalil. Takšni igralci so za vsakega trenerja izjemno pomembni. Na kateremkoli položaju je zaigral, se je odzval odlično. Če imaš v ekipi več ali dovolj igralcev, ki so sposobni odgovoriti več zahtevam, si srečen trener.
Zdaj ste si gotovo že ustvarili prvi vtis o slovenskem prizorišču. Kakšen je?
Bom zelo iskren. Na Hrvaškem slovensko ligo podcenjujejo, vendar moram poudariti nekaj. Kakovost igralske zasedbe seveda odrejajo finančna sredstva, toda zelo prijetno sem presenečen nad taktično disciplino slovenskih ekip. Redko se zgodi, da med tekmo kakšna "razpade". Na Hrvaškem, kjer so v posameznih klubih igralci na višji nogometni ravni, je to veliko pogosteje. Veliko več je taktične nediscipline. Na tem področju so slovenske ekipe storile dva koraka naprej. Hrvaški nogomet proizvede veliko odličnih posameznikov, toda zaostajamo v tem, da vsakega igralca spravimo na telesno in taktično raven, ki ustrezajo kriterijem prve lige. Na tem področju na Hrvaškem padamo. Lažje vzgojimo vrhunskega igralca, ki se proda za 10 milijonov evrov, kot sestavimo kompaktno ekipo, ki bi lahko odgovorila osnovnim zahtevam sodobnega nogometa. Tu je Slovenija v prednosti.
O OLIMPIJI
Za slovenski nogomet je dobro, da se je vrnila močna, čvrsta Olimpija. In je dobro za Maribor. Maribor se nikoli ne bo uspaval, ampak se bomo iz dneva v dan trudili, si prizadevali, da bi bili še boljši.
Na sončni strani Alp se boste oziroma se že srečujete z rivalstvom med Mariborom in Olimpijo, ki je v tej sezoni zaradi ljubljanskega vzpona še bolj izraženo. A to za vas vendarle ni nič novega, ne bi vas smelo fascinirati. Kot trener Dinama ste vse to in še več doživljali v "vojnah" s Hajdukom.
Da, marsikaj sem že dal skozi, tako da vem, kaj to pomeni, moram pa povedati, da je za slovenski nogomet dobro, da se je vrnila močna, čvrsta Olimpija. In dobro je tudi za Maribor. Maribor se nikoli ne bo uspaval, ampak se bomo iz dneva v dan trudili, si prizadevali, da bi bili še boljši.
Kar zadeva vašo dozdajšnjo kariero, je najmanj nenavadno, da ste kar trikrat sedeli na klopi Dinama.
Dinamo je klub moje življenjske in športne uveljavitve. Živim sto metrov od maksimirskega stadiona in gledano v celoti mi ni žal, da sem se trikrat vračal. Želel sem klub in igralce na vrhunski ravni. Jaz sem trener, zanima me moj poklic. In želim voditi najboljše klube, najboljše igralce. Hočem trenirati Maria Mandžukića, Matea Kovačića in tako naprej. Nočem trenirati Lučkega, z vsem spoštovanjem do tega kluba in brez kakršnegakoli podcenjevanja. Morda je bila napaka tretja vrnitev, ko sem nezadovoljen z nekaterimi stvarmi v strokovnem vodstvu reprezentance iskal izhod iz tega, nove rešitve. Znova sem sprejel ponudbo Dinama. Mogoče je ne bi smel zaradi javnosti in ozračja, ki prevladuje okrog kluba, toda zaradi ničesar mi ni žal. Bilo je veliko čudovitih trenutkov, odličnih rezultatov, prav tako sem ponosen, da sem bil trener igralcem, ki danes igrajo v velikih evropskih klubih. Morda sem v odločilnih trenutkih, ko so se oblikovali kot igralci, pomembno vplival na njihov razvoj, jim ponudil priložnost in jih spodbujal, da bi postali še boljši, vse to je izpolnjevalo tudi mene. Res je bilo veliko lepih stvari, toda splošna situacija okrog Dinama in ljudi, ki ga vodijo, je negativna, kar se potem prenaša tudi na ljudi, ki v njem delajo, ampak to so že stvari, na katere ne morem vplivati. Kot na dlani pa je, da so bila to čudovita leta, ki jih ne bom pozabil nikoli. In še enkrat bi vse ponovil. Bili so tako uspehi kot neuspehi. Ko človek dela, se pač zgodijo dobre in slabe stvari. Osvojili smo tri naslove prvaka, pokalni naslov, superpokal, dve ligi prvakov, dve ligi Europa. To so res izjemne stvari, ali je Dinamo lahko konkurenčen v ligi prvakov, pa je drugo vprašanje. Jaz poznam odgovor iz prve roke, toda navijači in mediji so vedno željni uspeha, poleg tega se na podlagi nekaterih lažnih zgodovinskih podatkov ustvarja slaba trenutna klima, ampak to je del posla, s katerim se ukvarjam, in tako sem vse skupaj tudi doživel.
V Dinamu je alfa in omega Zdravko Mamić, v Mariboru je v glavni vlogi Zlatko Zahović. Je njuna vloga primerljiva, so kakšne podobnosti?
Na naših prostorih in tudi precej širše, izjema so morda države z dolgo nogometno tradicijo, je še vedno čas za "šefa". Samo klubi, ki imajo čvrste ljudi na vodilnih, najpomembnejših položajih, lahko naredijo rezultat. Za tem stojim. Ne bom šel v podrobnosti, toda jasno je, da so ljudje, ki odločajo, vedno izpostavljeni in jim vsi iščejo takšne in drugačne napake. Stične točke med njima vsekakor obstajajo, toda Zlatko Zahović je bil velik igralec, kar je njegova velika prednost. Nogometna razmišljanja se razlikujejo od tistih, ki prevladujejo v poslu.
Za vas mnogi pravijo, da ste nenehno pod "visoko napetostjo", da se iz dneva v dan trošite. Številni hrvaški novinarji so prepričani, da morda celo preveč.
Res ne vem, kako naj bi človek opravil svoj posel in se ob tem ne bi trošil. Povejte mi. Jaz bi se rad zaposlil pri kakšnem časopisu prek zveze, ob pomoči vplivnega očeta in mame. Toda moji starši niso takšni, živijo v Hercegovini, daleč od mene. Oba sta mi dala ljubezen in dobro vzgojo ter me pri osemnajstih letih pustila v svet. Vedno sem imel eksistencialni strah. Kot igralec sem se vedno boril, da bi preživel, da bi dovolj zaslužil in si ustvaril družino, ki bi ji potem zagotovil lepo življenje. Mogoče me je to izoblikovalo v tem smislu, da sem stalno napet in da nenehno verjamem samo v svoje delo. Nihče me nikoli ni nikamor potisnil prek zveze. Nisem imel vplivnih staršev, sorodnikov ali znancev, ki bi mi pomagali na takšen način. Vse, kar sem doslej dosegel, sem s svojim delom. Res pa ne vem, kako bi bil lahko človek uspešen, če iz dneva v dan ne bil bil pod maksimalno napetostjo, če iz dneva v dan ne bi dajal vsega od sebe. Meni se to v karieri še ni zgodilo. Vedno znova sem se moral dokazovati, kar me je vsekakor izoblikovalo kot osebnost, vendar tega nikakor ne sprejemam kot kaj slabega.
Poglejte, kot sem bil trener Dinama, sem dobil ponudbo PR-agencije, ki mi je ob primernem finančnem nadomestilu zagotavljala toliko in toliko naslovnic in intervjujev v posameznih časopisih, nastope na nacionalni in komercialnih televizijah. Na način, da sam sebi zastavljam vprašanja. To me je frapiralo. Začel sem razmišljati o tem, kdo bi mi lahko vse to omogočil. Samo lastnik medija, mar ne? Me torej na ta način reketira? Včasih se je mlatilo z bejzbol palico, zdaj pa me reketira prek PR-agencij? Ne, v to ne verjamem, vendar nisem neumen. Verjemite, da nisem. Vem, da današnji svet funkcionira tako, da moraš imeti svojega novinarja, svojo PR-agencijo, da moraš vedeti, kdaj in kako se moraš nasmehniti, v kakšnem položaju morajo biti roke, kdaj nadeti obleko s kravato in kdaj kaj bolj športnega. Vsega tega se zelo dobro zavedam, ampak hkrati vse to tudi zelo preziram. Zelo močno. To je prevara, to je takšna prevara ... Ali menite, da bom v primeru želenega uspeha z Mariborom potreboval nekoga samo zato, da bo ljudem sporočil, da mi je uspelo to in to? Vem, kakšne so razmere. Vsaj na Hrvaškem. Hitro sem spoznal, da bi moral svoje življenje deliti z novinarji, da bi bil lahko priljubljen. Da bi moral po treningu ali zahtevni tekmi z njimi še na pijačo ali večerjo. In tako iz dneva v dan. Ne, tega nisem želel storiti, vedno sem se brez obotavljanja odločil oditi k družini. To mi je v karieri povzročilo precej škode, saj je moja podoba v javnosti zelo slaba. Glede na igralsko kariero in rezultate, ki sem jih dosegel kot trener, je naravnost smešna. Katastrofalna. Ampak če je cena mojega ugleda vse to, o čemer sem govoril, se ne pritožujem. Takoj podpišem. Takšno je pač moje razmišljanje. Prepričan sem, da se bo vedno našel kakšen Zlatko Zahović, ki bo potreboval trenerja, ki želi delati in na ta način nekaj narediti. Čakal sem dve leti, vendar sem spet dočakal.
O DINAMU
Zaradi ničesar mi ni žal. V Dinamu je bilo veliko čudovitih trenutkov, prav tako sem ponosen, da sem bil trener igralcem, ki danes igrajo v velikih evropskih klubih. Morda sem v odločilnih trenutkih, ko so se oblikovali kot igralci, pomembno vplival na njihov razvoj, jim ponudil priložnost in jih spodbujal, da bi postali še boljši, vse to je izpolnjevalo tudi mene.
Kakšen je Krunoslav Jurčić zasebno?
Hja, kakšen je? Družina je vedno na prvem mestu, to je popolnoma jasno. Starši živijo v Hercegovini in so na srečo še vedno dobrega zdravja, moja družina je v Zagrebu. Imam dvanajstletna dvojčka, hčerko in sina, ter soprogo, oni so najpomembnejši v mojem življenju. Rad delam, sem velik delavec, ampak vsak človek potrebuje tudi polnjenje baterij. Zame je to prost dan, ali prosto popoldne, ki ga v Zagrebu preživim s svojimi najbližjimi in prijatelji. Prednost Maribora je vsekakor tudi bližina Zagreba, saj sta otroka v šoli, zato nam selitev ne bi ustrezala. Prav tako imam svojo družbo mladih trenerjev in menedžerjev. Vsi po vrsti so nekdanji igralci in so izjemen potencial. So veliki delavci, imajo sodobna razmišljanja, vendar je na Hrvaškem v tem trenutku žal tako, da se ne morejo prebiti na sceno. Ampak imajo toliko energije, da jim bo gotovo uspelo.
V kolikšni meri je igralska kariera vplivala na vas kot trenerja? Ste vedeli, da se boste s ukvarjali s tem, ko boste kopačke obesili na klin?
V trenerskem in nogometnem pogledu me je izoblikoval žal že pokojni Zdravko Jurčić - Miš. Imava enak priimek, vendar nisva v sorodu, sva pa iz istega kraja. On me je iz Hercegovine pripeljal v Dinamo, z njim sem zelo veliko delal individualno. Je nogometni fanatik, jaz mu pravim, da je tudi trenerski genij. In dejstvo je, da so takšni ljudje drugačni, okolica jih po navadi težko razume. Tudi on je imel nekatere čudne poglede, za formalne stvari v vsakdanjem življenju mu ni bilo mar, zato tudi ni mogel voditi ekipe, je pa samostojno delal z veliko vrhunskimi igralci. Z njim nisem samo treniral, ampak sva se tudi veliko pogovarjala, delala analize. To je name v trenerskem pogledu imelo velik vpliv, res pa je, da tudi igralska kariera. Igral sem na visoki ravni. Ne bom rekel, da nisem bil nadarjen, sem pa imel veliko pomanjkljivost, ker sem bil počasen in neokreten. Kljub temu sem se z Dinamom uvrstil v ligo prvakov, v 31. letu starosti sem prestopil v serie A k Torinu, bil sem član reprezentance, ki je na svetovnem prvenstvu v Franciji osvojila tretje mesto. Bil sem torej v družbi Bobana, Prosinečkega, Asanovića, Šukera ... Velikih igralcev. Da bi s svojimi pomanjkljivostmi obstal na takšni ravni, moraš biti inteligenten. Skriti moraš svoje slabosti in poudariti dobre stvari. Bil sem prisiljen veliko razmišljati o tem, kako igrati, na kakšen način, in to mi je pozneje v trenerskem poslu precej pomagalo. Med igralsko kariero nisem razmišljal o tem, da bi bil trener, sem pa želel ostati v nogometu. Razpletlo se je, kot se je.
Ste kdaj delali z mlajšimi selekcijami?
Ne, nikoli. Ker sem od nekdaj menil, da za delo z mlajšimi nisem primeren, zato se ga nikoli nisem niti lotil. Takoj sem zaplul v članske vode. Le nekaj dni zatem, ko sem dobil Uefino PRO-licenco. V sredo so me poklicali iz puljske Istre, kjer so zamenjali trenerja, v četrtek smo se dogovorili za sodelovanje in opravil sem prvi trening z 20 ljudmi, v soboto smo na domačem stadionu z 2:1 premagali zagrebški Dinamo. Tako se je vse skupaj začelo.
Tudi ko se pogovarjava, kar izžarevate energijo, na igrišču je vse skupaj še toliko bolj izrazito. Od kje jo črpate?
Obožujem svoje delo, uživam v vsakem treningu, že kot igralec sem bil zelo energičen in čustven. Tak sem ostal. Veste kaj, j**** človeka brez čustev. Če želim biti miren, s svojo družbo odidem na morje in lovim ribe. In mirno gledam, ali bo kakšna prijela. Ko pa opravljam posel, ki potrebuje energijo, dajem v to celega sebe. Na treningu je treba v pogon spraviti 20 ljudi. Brez energije je to nemogoče, prav tako jo v nastalih razmerah zelo potrebuje Maribor. Prizadevam si jo prenesti na igralce, na celotno ekipo, in menim, da mi kar dobro uspeva. Od igralcev dobivam pravšnje odzive, kar me navdaja z zadovoljstvom in optimizmom. Nisem bahat. Čaka nas še veliko dela in težav, toda moštvo sprejema moje ideje. Fantje so v preteklosti na najboljši možen način dokazali, da znajo igrati dober nogomet, in tega gotovo niso pozabili. Treba je le prižgati vžigalico in zanetiti ogenj. Prebuditi spečega velikana. Še naprej vztrajam pri tem, da sem v Maribor prišel zato, da bi bil prvak. Ne glede na vse okoliščine smo tega sposobni, o tem sem prepričan.
