Taranto je za Slovenijo doslej bolj zanimiv po tem, kdo se je nepričakovano približal vrhu, kdo je po slabem začetku odgovoril in kdo je ostal le nekaj tarč ali točk od precej večje zgodbe.
Največji slovenski trenutek doslej pripada Eneji Ozbič Primc. Sedemnajstletna balinarka je v natančnem zbijanju premagala Španko Cristino Soler Vilchez s 4:0 in Sloveniji prinesla prvo zlato teh iger. Toda rezultat pove najmanj zanimiv del njene zgodbe. Zadnja dva meseca je trenirala petkrat na teden, pri pripravah pa so ji pomagali oče, mama in fant, ki so jo vozili na treninge. V Italiji jo je pričakal zahteven teren, na katerem so krogle poskakovale. Nekaj minut finala je bilo tako zgrajenih iz tednov rutine, voženj in ponavljanja.
Ko remi pove več kot točka
Zelo slovenska zgodba zadnjih dni pa sploh nima medalje. Ženska reprezentanca do 18 let na sredozemskih igrah nastopa prvič. Začela je s porazom proti Maroku z 0:4, nato pa proti gostiteljici Italiji pokazala povsem drug obraz. Ela Velišček je Slovenijo povedla že v 11. minuti, Italijanke so izenačile devet minut pozneje, v drugem polčasu pritiskale in zapravile tudi enajstmetrovko, a je Slovenija zdržala za 1:1.
Zakaj je ta remi zanimiv? Ker je prišel po tekmi, po kateri bi se mlada ekipa lahko zaprla vase. Namesto tega je proti domačinkam odgovorila z eno najbolj borbenih predstav slovenske odprave. Veliščkova je poudarila, da je ekipa stopila skupaj in pokazala, da lahko igra proti zelo dobrim reprezentancam. Kljub porazu z 0:4 na tretji tekmi proti Portugalski ima proti Kosovu še vedno možnosti za napredovanje.
Ponikvarjeva šesta, Hrašovčeva sedma
V kvalifikacijah ritmične gimnastike, Alja Ponikvar, je bila sedma, v finalu mnogoboja pa nastop izboljšala in končala kot šesta. Po tekmi ni govorila o razočaranju, ker ni bila bližje medalji, ampak o spoznanju, da ob dobrem nastopu lahko pride visoko. Pri žogi se je še tresla zaradi neposrečenega nastopa dan prej, pri traku in kijih pa je, kot je povedala, precej bolj uživala. To je lahko za mlado športnico pomembnejše sporočilo od same številke šest.
Podobno blizu je bila Urška Hrašovec. V finale zračne puške na 10 metrov se je prebila kot osma, nato pa napredovala na sedmo mesto. Še bolj boleča je bila razlika pri trapu. Matjaž Lepen in Boštjan Maček, sredozemski prvak iz Pescare 2009, sta zadela po 117 tarč in finale zgrešila za vsega dve. Jasmina Maček je bila deseta, od finala pa so jo ločile štiri tarče. V športu, kjer lahko ves dan spremeni en sam zgrešen glinasti krožnik, to pove precej več kot 15. ali 16. mesto.
Nekdanja teniška igralka in sin argentinskega očeta
Taranto je zanimiv tudi zato, ker na enem mestu združuje svetove, ki se običajno ne srečujejo. Padel je sploh prvič na programu sredozemskih iger, Slovenija pa je imela v mešanih dvojicah prav posebno navezo. Nekdanja teniška igralka Tina Lah in približno dve desetletji mlajši Simon Javoršek, sin argentinskega očeta in slovenske matere iz Polhovega Gradca, sta se prebila do četrtfinala. Tam sta naletela na francoska favorita Louise Bahurel in Dylana Guicharda ter izgubila z 1:6 in 4:6, vendar v drugem nizu pokazala precej drugačen obraz.
Še manj opazno, toda športno zelo zanimivo, je bilo sredino dogajanje za namiznoteniškimi mizami. Lara Opeka, Ana Tofant in Katarina Stražar so po pravi drami s 3:2 izločile Francijo, Peter Hribar, Miha Podobnik in Brin Vovk Petrovski pa so Portugalsko odpravili s 3:0. Obe slovenski ekipi sta se tako prebili med najboljše štiri. V odpravi s 168 imeni se takšen rezultat hitro izgubi, toda pri ekipnem tekmovanju je to že položaj, iz katerega se lahko zgodba zelo hitro spremeni v medaljo.
Italijani lovijo zgodovino, favoriti pa vseeno padajo
Slovenske zgodbe se odvijajo znotraj iger, na katerih gostitelji trenutno tekmujejo skoraj sami s sabo. Italija je imela po sredinem večeru že 97 medalj, od tega 32 zlatih, več kot dvakrat toliko odličij kot drugouvrščena Turčija. Zato se pri gostiteljih vse glasneje govori o rekordu iz Barija 1997, ko je Italija osvojila kar 193 medalj.
Toda Taranto ves čas opominja, da niti največje ime nima ničesar zagotovljenega. Aktualna olimpijska podprvakinja Silvana Stanco je v trapu ostala šele peta. Še večji pretres je nastal v padlu, kjer sta Egipčana Youssef Hossam in Georges Wakim izločila prva španska nosilca Pola Hernandeza in Guilleja Collada. V odločilnem nizu sta rešila celo zaključno žogo, po dobrih dveh urah pa so njuni družinski člani in prijatelji od navdušenja pritekli na igrišče. Wakim je pozneje povedal, da sta premagala igralca, ki ju običajno spremljata po televiziji. Težko je dobiti lepši opis bistva sredozemskih iger.
Vikend, ko se lahko slovenska slika hitro spremeni
Zato petih slovenskih medalj, zadnjo sta z bronom dodala igralca badmintona v dvojicah Miha Ivančič in Tadej Jelenc, še nima smisla ocenjevati kot končni izkupiček. Že danes vaterpolisti odpirajo turnir proti Srbiji, v nedeljo jih čaka Grčija. V soboto se začne košarka 3x3, pri kateri rezultati iz Taranta štejejo v 24-mesečno lestvico FIBA, pomembno na poti proti olimpijskim igram v Los Angelesu 2028. To pomeni, da tekme v vrtovih Peripato niso samo boj za sredozemsko medaljo, temveč že droben del veliko večje olimpijske zgodbe.
V nedeljo se začenja tudi atletika in takrat bodo v zgodbo vstopila nekatera najmočnejša slovenska imena. Tina Šutej ima že v nedeljo finale skoka s palico, dan pozneje pa bo na sporedu moški disk s Kristjanom Čehom. Zato se lahko slovenska lestvica medalj v nekaj dneh povsem spremeni.
Toda prvih šest zaključenih tekmovalnih dni je že pokazalo nekaj drugega. Slovenija v Tarantu nima samo ene zlate najstnice. Ima mlado nogometno ekipo, ki se je pobrala po 0:4, ritmično gimnastičarko, ki je v finalu ugotovila, da lahko meri precej višje, strelce, ki jih od finala ločita dve tarči, nenavadno navezo v športu, ki je na teh igrah prvič, in dve namiznoteniški ekipi med najboljšimi štirimi. Rezultati bodo do 3. septembra povedali, koliko odličij je Slovenija osvojila. Toda zgodbe že zdaj precej bolje povedo, kakšne igre so v Tarantu.
