V teoriji je zvenelo kot scenarij za večer, ko bi Slovan svojemu rivalu poslal udarno sporočilo: vračamo se ne prestol. A realnost je (bila) malo drugačna.
Ko so njegovi igralci metali žoge vstran, si po nepremišljenih potezah nabirali dvominutne kazni, do golov pa prihajali ali na silo ali po navdihu edinega razpoloženega slovanovca Staša Skubeta, Uroš Zorman ob igrišču ni mogel verjeti svojim očem. Tako je bil vsaj videti in sliko so po zadnji sireni potrdile tudi njegove besede.
Težka tekma je bila za njim, še težji poraz, kajti pred njegovimi očmi so (znova) rajali Celjani, ki so Ljubljančane tako (po)tolkli že v prejšnji sezoni. Stari rivali za povrh, njegovi in ljubljanski. Zorman zagotovo ni pričakoval takšnega večera, zato mu ni bilo enostavno dojeti, kaj se je sploh zgodilo. »Bolj težko (kot poraz, op. p.) je dojeti, da smo imeli že v prvem polčasu 14 tehničnih napak. Šli smo iz napake v napako, nismo ujeli ritma. V drugem polčasu je bilo podobno, vsakič, ko smo imeli priložnost ujeti priključek ali priti v vodstvo, smo nekaj, po domače povedano, zasr*li,« je izpostavil glavni razlog za poraz.
Ponavljam se kot stara lajna
Kot je izpostavil tudi sam, je bil derbi sicer zanimiv, čeprav ne tako kakovosten – sploh zaradi številnih napak na obeh, predvsem pa ljubljanski strani ne. »Za publiko je bila super tekma, praznik rokometa, veliko golov, izmenjavanja v vodstvu ... Žal smo na koncu potegnili kratko. Ampak imamo svoje cilje, svojo pot, gremo po njej. Upam, da smo se iz tega kaj naučili …« je s svojim starim, že poznanim (od)govorom po porazih začel Zorman. »Ampak to se ponavljam kot stara lajna. Vidim, da se težko kaj naučimo, sploh določeni igralci oziroma kar eni in isti,« se je tudi sam spomnil, kako pogosto je že izrekel te besede, ki zaenkrat še niso padle na plodna tla. Ko bi njegova ekipa morala zmag(ov)ati, jo zagrabi krč, ki ne spusti vseh šestdeset minut.
Moramo pomesti pred svojim pragom
Tako je bilo že v lanski sezoni, tako v polfinalu pokala Slovenije v Tivoliju kot finalu državnega prvenstva, obakrat proti Celju … »Napredek je ta, da smo izgubili samo za en gol. Tudi to je v redu,« je nekoliko cinično pripomnil Zorman. »Je pa dejstvo, da moramo pomesti pred svojim pragom. Sploh te otroške stvari, kot je bila poteza Cokana, ki je dobil kazen, ker je nabil žogo v tla. Pa gre Žabić na igrišče, ko nima kaj tam delati, in je izključen še on. Pa smo bili s štirimi igralci. Ali je to treba trenirati, delati na tem, ali pa je to kaj drugega – v to ne bi šel,« je naglas razmišljal Zorman.
Pa je vseeno šel. Potem ko je v 60 minutah znova izgubil veliko živcev, se veliko razburjal (nanje) … »Razburjal sem se zaradi teh stvari. Če tega kot igralec ne razumeš … Ne vem, tega se ne da natrenirati. Razburjen pa sem tako ali tako že celo življenje,« je dodal Uroš Zorman, kot da bi že obupoval nad nekaterimi igralci.
Če še ne bo dvignil rok nad njimi – vendarle se je sezona šele začela, to sta bili prvi izgubljeni točki Slovana, Evropa se za Ljubljančane začne šele naslednji torek v Tatabanyi –, bo moral te hibe v svoji ekipi odpraviti. Sploh najti njihov izvor (je ta v glavah?) in s tem v mislih nekaj početi drugače. V nasprotnem primeru bo to še ena sezona, v kateri ne bo dosegel ciljev, ki bi opravičili vložke pokroviteljev na čelu z Mestno občino Ljubljana.
