Če izbrišemo vtis iz četrtkovega evropskega večera v Celju, v katerem je danski velikan Aalborg razgalil kruto realnost slovenskega klubskega rokometa, smo na Kodeljevem gledali dober derbi. No, predvsem zanimiv, vroč in napet, za oceno 'dobro' je bilo raztrgane igre in takšnih ali drugačnih napak bistveno preveč. Ampak saj je tudi to čar derbijev.
Malce presenetljivo so ga bolje odprli (in glede na vse okoliščine še malce bolj presenetljivo tudi bolje končali) gostje. Čeprav znova brez levičarja na desnem zunanjem položaju (Žiga Mlakar in Dimitar Uzunchev nista pravočasno okrevala), zdaj že sedmimi tekmami v rokah in nogah in do te izjemne zmage s 34:33 tremi zaporednimi porazi, proti Aalborgu in Zagrebu v ligi prvakov ter Trimu v ligi NLB. A derbi so odigrali tako, kot je obljubil Uroš Milićević: kot državni in pokalni prvaki.
Ljubljančani zbegani
Slovanovci, ki so danes odigrali svojo četrto tekmo sezone, po sicer nabrušenem prihodu na igrišče, niso našli recepta za rivale, ki so jim v prejšnji sezoni prizadejali tako boleča udarca. In jim izpulili iz rok obe domači trofeji.
Zormanov joker s klopi Nebojša Bojić je poskrbel, da Celje v 20. minuti ni povedlo že s tremi zadetki razlike, ko je ubranil strel rosno mlademu Eneju Planteuu. Osemnajstletniku, ki je ob odsotnosti Gašperja Marguča – datum vrnitve legende Veszprema je še v oblakih – na desnem krilu menjal osemnajstletnika Žigo Grabarja.
Osemnajstletniku Aljušu Anžiču je Bojić kot naslednjemu, sicer pod prekrškom Kirila Samoile za izključitev, preprečil celjsko vodstvo s +3. 'Že' 21-letni Luka Kačičnik je ob naslednji priložnosti prestopil …
Slovan ni imel ideje, potemtakem niti igre, niti ob igralcu več. Na silo je cepetal korak, dva za Celjem. Potem je Milićević v zadnji minuti prvega polčasa vendarle prebil prepreko in svojo ekipo prvič v večeru popeljal na +3. Izid med glavnim odmorom (15:17), ki ga je s sireno postavil Staš Jovičić, pa je obveljal tudi po ogledu posnetka najboljših sodnikov na svetu Bojana Laha in Davida Soka.
Nadaljevanje (še) bolj vroče
Med glavnim odmorom so na Kodeljevem za vsak slučaj pojačalo glasnost glasbe. Je moralo ropotati v Zormanovi garderobi, si predstavljamo. S tribun pa je grmela celjska pesem, ko je Milićević v 38. minuti prednost Celja vrnil na +3 (18:21). Slovan pa se je še naprej mučil …
Ko je po golih omenjenega, tokrat tako vročega Ljubljančana v celjskih vrstah in kapetana Tadeja Mazeja že globoko v zadnji četrtini dvoboja izid na semaforju kazal 23:26, je v mestu rdečega Uniona že močno dišalo po zelenem Zlatorogu.
A potem se je razživelo. Da ne rečemo, da je na igrišču za nekaj minut podivjalo. Bojić je dobro branil, Staš Skube je tekel gor in dol, kot da ima spet 18 let. In devet minut pred koncem se je ob izidu 27:27, ko je zadel Mirko Latković, vse začelo znova.
Kdo drug kot Staš je pet minut pred koncem Slovan po celi večnosti vrnil v vodstvo. A Celje je šlo v napad s kar dvema igralcema več, potem ko je bil po nespametni potezi Celjana v ljubljanskih vrstah Tima Cokana izključen še en Celjan v rdečem dresu Stefan Žabić.
Darilo gostiteljev, pri katerih je bil nato z rdečim kartonom izključen še Samoila, so celjski vitezi izkoristili, da so prek neusmiljenega izvajalca sedemmetrovk Jesusa Hurtada Vergare izid najprej izenačili, v zadnjo minuto pa vstopili z golom prednosti (32:33).
Ko je izenačil Cokan, je bilo do zadnje sirene še 33 sekund, po Luzarjevi minuti odmora 19. Za celjski zadnji napad na tekmi. Junak Milićević ga je s svojim desetim golom za zmago kronal šest sekund pred koncem. In odmevalo je: »Ka jim delamo, ka jim delamo, Cele šampion …«
