Če kdo, potem je iz Zormanove garderobe Blaž Janc v svoji službi vajen rednega osvajanja največjih stvari, zmagovanja iz tedna v teden. Na priprave za olimpijske igre v Kranjsko Goro je pred slabima dvema mesecema prišel s svojo tretjo ligo prvakov v žepu in novim kupom zlatih kolajn iz ostalih tekmovanj v domačem predalu, naslove državnih prvakov je s Celjem, Kielcami in Barcelono tako ali tako osvojil v svojih zadnjih desetih članskih sezonah oziroma vseh v karieri, če izvzamemo uvodni dve, ko je še kot mladoleten kadet oziroma mladinec po odlomkih spoznaval rokomet na najvišjem nivoju. Zato je najbrž četrto mesto sprejel še veliko težje kot kdo drug, ki je iz kluba bolj vajen porazov in razočaranj.
##PAIDBREAK##
“Sploh ne vem, če lahko tako rečem, ampak sam mislim, da med četrtim in desetim mestom ni prav velike razlike. Nimaš medalje in težko kaj pokažeš, ko prideš domov,” se s kapetanom Juretom Dolencem strinja zdaj že zelo izkušeni slovenski reprezentant – čeprav je EMŠO še vedno na njegovi strani –, ki kot tak seveda zna realno pogledati obe plati kovanca: “Po drugi strani pa ja, vsi smo dali svoj maksimum, več od tega nismo mogli dati, nimamo si kaj očitati. Mogoče bi nas morala za kolajno malo pogledati še sreča oziroma nekdo od zgoraj. To se ni zgodilo, vseeno pa mislim, da takšne rokometne evforije v Sloveniji še ni bilo, združili in povezali smo Slovenijo in na koncu dokazali, da je res šport tisti, ki združuje. Na to sem vsekakor ponosen, pa tudi na to, da je ekipa ostala povezana do konca, kar je najpomembneje. Če potegnem črto, smo pokazali, da spadamo v sam svetovni vrh.”
Glede solz vam lahko pove moja žena
Bolečina je vseeno ostala. Blaževe solze po koncu tekme s Španijo in prizor, k(ak)o ga tolaži Urh Kastelic, so se razširili čez vso državo in širše. Težko je kdorkoli ostal ravnodušen. Kaj je šlo v tistih trenutkih skozi misli?
“Moja žena vam lahko pove, da nisem prav čustven človek. Težko se zjočem. Prvič sem jokal na poroki, drugič, ko smo izgubili tekmo za tretje mesto na olimpijskih igrah. Zakaj? Ker enostavno vsi vemo, kako težko je priti na olimpijske igre, kako težko je potem tam priti v boj za kolajne. Igre so na vsaka štiri leta, lahko se zgodi, da ne bom imel nikoli več priložnosti nastopiti na tem tekmovanju. In ko si tako blizu … Res smo garali, ljudje niti ne vedo, kaj vse je za nami. Večina od nas ima žene, otroke, ki smo jih za dva meseca pustili same. Mi smo v tem času trdo delali, se odrekali, se borili, da bi naredili vrhunski rezultat. Na koncu je malo zmanjkalo … Še sedaj mi je težko,” se je tudi po prespani noči (z njim smo se pogovarjali po vrnitvi iz Lilla v domovino) zatresel glas Jancu.
Malo tolažbe je z imenovanjem v idealno postavo turnirja, kot najboljše desno krilo – čeprav je bil precej več kot le to –, vseeno dobil. “Jaz bi to seveda zamenjal za kolajno, čeprav se zavedam, da je to zelo velika stvar. Verjetno ni veliko Slovencev, mogoče sem celo prvi, ki je bil v postavi turnirja na olimpijskih igrah. Na to sem zelo ponosen. Vem pa tudi, da do tega ne bi prišel brez te fenomenalne ekipe. Če ne bi tako odigrali in se denimo poslovili že po skupinskem delu, posamezniki ne bi prišli tako do izraza. Zato gredo zasluge ekipi in vsem, ki so me podpirali, z ženo, otrokoma, staršema in bratom na čelu,” je ostal skromen Janc.
Doživeli bomo še veliko lepih stvari
No, če bi tudi v bodoče gledali tako razigrano Slovenijo v napadu, kot je bila v Parizu in tudi Lillu z njim in Aleksom Vlahom v osrednjih vlogah, tako trdno v obrambi z Borutom Mačkovškom, Blažem Blagotinškom in Matejem Gabrom, navsezadnje tudi spretnim kradljivcem žog Jancem na čelu, ter zanesljivo med vratnicama s Klemnom Ferlinom (in odlično rezervo Urbanom Lesjakom), potem bojazni za prihodnost ne bi smelo biti. Takšna slovenska reprezentanca bi se lahko na vsakem velikem tekmovanju borila za kolajne. “Pa ja, zagotovo bomo z reprezentanco doživeli še veliko lepih trenutkov. Zdaj smo dokazali, da sodimo v sam svetovni vrh, vendar ne bi rad delal evforije. Smo ekipa, v kateri moramo biti vsi na 150-odstotkih, če hočemo narediti kaj resnega. Vsi moramo biti stoodstotno osredotočeni, na tekmah moramo vsi imeti vrhunske dneve za odmevne zmage, od vratarjev naprej. Na tem turnirju se nam je vse poklopilo, ampak to ni bila sreča, za to smo trdo garali. Vesel sem, da smo dokazali, da lahko in to je zdaj vodilo za naprej, po kateri poti moramo hoditi, da se bomo lahko na naslednjem tekmovanju spet borili za najvišja mesta,” je razmišljal Blaž Janc.
Selektor je rekel, da ne bo nikogar prepričeval
Ali bo reprezentanca ostala skupaj, je drugo vprašanje, najbrž aktualno kar tja do jeseni, ko bo Uroš Zorman objavil svoj naslednji spisek. Pred olimpijskimi igrami so eni glasneje, drugi bolj sramežljivo napovedovali zaključke reprezentančnih karier. Borut Mačkovšek je denimo še po tekmi s Španijo dejal, da je to bila njegova zadnja tekma za Slovenijo. No, Dean Bombač je v pogovoru za Ekipo namignil, da sta z Juretom Dolencem ‘veteranskemu oddelku’ že dala za misliti, da bi morda pa vseeno še poizkusili priti do kolajne na svetovnem prvenstvu januarja prihodnje leto na Hrvaškem. “To je vprašanje zanje, jaz imam 27 let in še nisem rekel zadnje besede v reprezentanci. Seveda pri meni sploh ni debate, jaz bom igral še naprej za Slovenijo, kaj bodo naredili drugi, je pa njihova odločitev. Odločili se bodo skupaj s selektorjem, je pa Uroš rekel, da ne misli nikogar prepričevati v igranje za reprezentanco. Jaz sem mu vedno na razpolago,” se Blaž Janc s temi vprašanji ne obremenjuje, čeprav zaključi, da v tej ekipi, s temi ‘brati’, kot jih je že med igrami označil Bombač, neizmerno uživa: “Ja! Nora energija, noro vzdušje. Res sem vesel, da sem bil del tega, povezali smo se za celo življenje. Na koncu ni samo četrto mesto, ostala bodo prijateljstva, kar je zelo pomembno. Upam, da smo pokazali pravi obraz in zadovoljili vse, kar pa je bilo seveda zelo težko.”
