Malo ste se najbrž že potolažili po bolečem zaključku olimpijskih iger, toda vaši obrazi so še vedno videti poklapani. Bo težko preboleti?
Potolažili … Tolažiš se lahko s tem, da prideš domov, vidiš otroke in ženo, si rečeš, da so vsi zdravi. To je najpomembneje v življenju, da ni bolezni, da je z družino in prijatelji vse v redu. S takimi stvarmi se človek začne tolažiti. Zagotovo bo to rana, ki bo ostala za večno. Na srcu se naredi brazgotina in tam ostane. To se bo verjetno zgodilo nam.
##PAIDBREAK##
Vsi smo videli prizore tistega žalostnega nedeljskega dopoldneva. Kako ste v solzah obsedeli, obležali na igrišču in ob njem. Koliko je bilo v vašem življenju bolj ali primerljivo žalostnih dni?
Kar se moje športne kariere tiče, je to zagotovo bil moj najbolj žalosten dan v življenju. Mislim, da enako velja za vse nas, ki smo bili zraven. Okej, s smrtjo v družini se ne da primerjati, še vedno so nekatere stvari v življenju pomembnejše. Ampak je težko. Še danes nimam čistih misli, ne vem, kaj bi si mislil. Določeni ljudje te poskušajo potolažiti z besedami, da se bomo čez leta tega spominjali kot velikega uspeha, kakršnega mogoče ne bo nikoli več. Mogoče je to res, ampak po drugi strani smo bili tam, dali smo 300-odstotkov od sebe, ampak žal smo bili v Lillu na obeh tekmah za gol prekratki. S tem bo treba živeti.
Tudi v preteklosti so bili težki porazi, a po njih so prišle tudi kritike. Po teh dveh porazih jih nismo zasledili, ostal je občutek, da s(m)o vsi videli, da ste dali vse, kar ste imeli. Cela država je bila z(a) vami. Vsaj to malo pomaga?
Zagotovo pomaga, ko vidimo, da so ljudje prepoznali to. Lahko povem, da je bilo zadnjih sedem tednov najlepših v moji karieri, seveda z izjemo zadnjega dne. Hvala fantom in strokovnemu štabu, da sem pri 35 letih dobil priložnost doživeti takšno izkušnjo. Saj sem se imel ‘fajn’ tudi na prejšnjih akcijah, v Szegedu, mojem drugem domu, mi je bilo prav tako vedno lepo, ampak to, kar sem s temi fanti doživel v teh sedmih tednih od prvega dne v Kranjski Gori, se ne more primerjati z ničemer. Ta kemija, te vezi, ki so se ustvarile med nami, to je nekaj, kar mogoče šteje več kot katerokoli odličje. Da se lahko zaneseš na vsakega od njih. Leta so različna, med nekaterimi je deset let razlike, ampak vsi smo pravi prijatelji. To šteje več kot karkoli drugega.
Tudi na igrišču se je to poznalo. Videti je bilo, da igrate eden za drugega, in igrali ste tako dobro kot že dolgo ne. Pred igrami smo bolj kot o rokometaših govorili o odbojkarjih kot kandidatih za kolajno. Vi se niste izpostavljali niti sami. Ste morda tudi sami sebe kaj presenetili, da ste bili tako prepričljivi, po igri morda ali celo verjetno ob Dancih najboljši na turnirju?
Če povem po pravici – ko smo sedeli v Kranjski Gori, smo se strinjali, da je cilj preboj iz skupine. Ko pa smo potem po porazu s Španci na drugi tekmi premagali Hrvate in se je ustvarila energija, povezanost, smo vsi začeli resnično verjeti, da lahko pridemo zelo daleč. In prišli smo daleč. Žal smo bili na koncu za prst prekratki. Kaj takega se mi še ni zgodilo, res sem vesel, da sem lahko s fanti delil te trenutke, pa čeprav sem trenutno žalosten.
Zdaj ko vsi vidimo, da je Slovenija lahko ena najboljših na svetu, da niso več le floskula besede, da lahko premaga vsakogar, pa ‘grozi’ delna prenova reprezentance. Vsaj če sodimo po vaših besedah pred igrami, ko ste izkušenejši igralci z vami, Juretom Dolencem in Matejem Gabrom na čelu namigovali, da bodo olimpijske igre vaše zadnje dejanje v slovenskem dresu, Borut Mačkovšek pa je reprezentančno upokojitev napovedal tudi po zadnji tekmi s Španijo. Vas lahko takšna izkušnja prepriča v nasprotno? Da poskusite skupaj po kolajno vsaj še enkrat?
Iskreno … (“A se slučajno pogovarjata o rokometu?” vpraša eden od Bombačevih soigralcev, ko se sprehodi mimo, op. p.) Iskreno je bilo govora o tem. Jaz sem prvi, ki sem z Juretom (Dolencem) dal pobudo, da ostanemo skupaj. Ker ko prideš tako blizu, si rečeš “pi*da, ne bi poskusili še enkrat? Zdaj smo našli tisto, kar smo iskali deset let”. Treba bo prespati, razmisliti, ob tem ko mladi trkajo od zadaj. Po drugi strani pa vidimo, da tudi mi še nismo za v smeti, da še vedno lahko. In ko vidiš, da lahko, se vprašaš, zakaj ne bi poizkusili še v Zagrebu. Blizu je, veliko bo naših Slovencev, imeli bomo dobro podporo, skupina je idealna, tista, s katero se križamo v drugem delu, še bolj. Potem te čaka velika tekma sredi Hrvaške s Hrvati. Zakaj pa ne? Ampak še enkrat, najprej bo treba prespati, tudi selektor bo moral prespati nekaj dni. Potem pa se bo treba usesti, pogovoriti in videti, kako in kaj.
Te opazke soigralcev, da je o rokometu prepovedano govoriti – za kaj gre? Nam lahko kaj poveste o tem?
Lahko. V nedeljo po tisti tekmi in dveh urah jokanja v garderobi sem prosil fante, če se lahko od tistega trenutka naprej sploh ne pogovarjamo o rokometu. Ker je takoj, ko je nanesla tema na rokomet, prišla solza na obraz. Danes je malo lažje, ajde, ampak tudi danes sem jih prosil, da samo še danes ne o rokometu. Zdaj je iz tega nastal nek hec, čeprav nam še ni ravno do heca.
