Slovenci so v Črni gori upravičili vlogo favorita, pred katero se niso skrivali. Priznavali pa so jim jo – kot smo videli v 60 minutah, ki bi se lahko končale tudi z višjo zmago Slovenije, upravičeno – tudi izbranci Didierja Dinarta.
»Bodimo realni, težka bo. Slovenija je v drugi postavi, kot je bila na evropskem prvenstvu,« je pred vnovičnim snidenjem s Slovenci svoje rojake opozoril Stefan Čavor, od poletja Zormanov varovanec pri Slovanu. »Vse je mogoče, obstajajo realne možnosti, da nam uspeh, čeprav mislim, da so Slovenci izraziti favoriti. Veliko močnejši so kot januarja, igrajo atomski rokomet,« je pristavil sprva tako vroči dolgoletni bundesligaški vratar Nebojša Simić. Prav sta imela, Črnogorcem je bilo res težko. A tudi Slovencem, ki pa so se po velikem preobratu gostiteljev pobrali in v končnici obrnili tekmo sebi v prid.
Bilo pa jim je vroče. Slovenci so – kot so izpostavljali tudi v svojih izjavah – vedeli, kam so prišli, kaj jih (je) čaka(lo). Podgoriška Morača od nekdaj velja za vroč teren, pekel Morače s(m)o ji rekli. Čeprav danes to ni več to, vsaj ko v njej gostuje rokometna reprezentanca, kot so v eni od objav pred tekmo izpostavili tudi pri črnogorski zvezi: »Morača je bila nekoč neosvojljiva, v zadnjih letih pa je bilo v njej nekaj bolečih porazov, kot je bil z Italijo v kvalifikacijah za prejšnje svetovno prvenstvo.« Poraz s Slovenijo, pri kateri sta bila najboljša Aleks Vlah s sedmimi in Blaž Janc s šestimi zadetki, niti ni bil tako boleč. Ker je bil potihoma pričakovan. Pravzaprav smo po zadnji sireni dobili občutek, da so bili Dinartovi možje še kar zadovoljni z razpletom.
Kot na fronti
Skupaj s svojimi gorečimi navijači so seveda upali na več. Na zmago. S taktiko nagnati gostom strah v kosti. Kot da bi prišli na fronto, je bilo, ko je kakšnih pet tisoč gledalcev v en glas recitiralo Oj, svijetlo majsko zoro, himno Črne gore. Vmes so pokale petarde, izpod stropa Morače se je kadilo iz bakel. Pa tudi ognjenih zubljev, vsaj tako je bilo videti po televiziji.
Slovenci leteli
Klemen Ferlin med slovenskima vratnicama in Domen Novak iz (dveh) protinapadov sta malo ohladila vroče ozračje, ko sta po petih minutah vodila Slovence do prvega vodstva (3:2). Džoni, kot Zorman kliče levorokega varovanca Aleša Pajovića iz Flensburga, je imel iz naslednjega protinapada kot prvi priložnost povišati slovensko prednost na že tri zadetke, ni je izkoristil, Kristjan Horžen po vstopu v drugo četrtino dvoboja pač (za 9:6). Razigrani kapetan Blaž Janc je povišal na +4 (11:7), rezervist Domen Tajnik po dvajsetih minutah na +5 (13:8). Takrat je Didier Dinart, slavni francoz na črnogorski klopi, že videl, kam pes taco moli.
Naleta Slovencev ni ustavil – ob Jančevi mojstrovini za 14:8 je vzdihnila celotna Morača. Ali pa zazdihnila, kakor hočete. Tako kot je pravzaprav napovedal Simić – Slovenija je igrala atomski rokomet. Vsaj ko smo ga primerjali s črnogorskim, ki je vendarle na neki povsem drugi ravni kot danski, francoski, nemški, navsezadnje hrvaški in srbski. Še en rezervist Andraž Makuc je vmes poskrbel že za +7 (16:9).
Kdo je ugasnil luč?
A potem – po Zormanovi minuti odmora, ki je dosegla ravno nasproten učinek od želenega – so Slovenci za nekaj minut zbezljali na igrišču. Črnogorci so se po delnem izidu 3:0 približali na štiri gole zaostanka, kolikor je ob izidu 16:12 znašal tudi med glavnim odmorom.
Slovenci tudi po vrnitvi iz garderobe niso našli tiste rdeče niti, ki so jo tako dobro vlekli kakšnih 25 minut. Tudi Vlahu s črte sedmih metrov ni uspelo prekiniti črne serije – po zadetku Milorada Bakića, ki je sledil, že 0:6! Po osmih sušnih minutah je Simića vendarle uspelo premagati Jancu, toda Zormanov nekdanji varovanec iz Trebnjega je po 36 minutah poskrbel za izenačenje na 17:17. Tekma se je začela znova.
Ko je nekdanji Celjan Radojica Čepić domačine popeljal v vodstvo (19:18), je začela zavijati v nevarno smer. Sploh ker Zormanovi možje v napadu niso imeli rešitev. Bomba Janca naravnost v glavo Blaža Blagotinška je bila kar dobra ponazoritev vsega skupaj. Zorman izraz med enim od naslednjih napadov pa tudi.
Vlah potegnil voz
Žogo je nato v svoje roke vzel Aleks Vlah, ki je skoraj lastnoročno skrbel, da je Slovenija ostajala pol koraka spredaj. Šlo je gol za gol. V črnogorskem, počasnem tempu. Aleksu se je pridružil Novak, ko mu je Vlah prepustil sedemmetrovke; s tretjo zaporedno realizirano je Domen ob vstopu v zadnjih deset minut vrnil prednost Slovenije na +2, ko je Tilen Kodrin za njim zadel za 28:25, pa je bilo v Morači znova precej tišje.
Takrat je bilo že jasno, da bo imela Zormanova četa dober rezultat pred povratno tekmo. Po zadetku Tima Cokana iz protinapada dve minuti pred koncem in izgubljeni žogi Črnogorcev takoj zatem, je bilo jasno tudi, da bo Slovenija v Bonifiko prišla s prednostjo. Minimalno sicer, potem ko je končni izid 29:28 postavil Ćorsović. A vsaka zmaga na gostujočih tleh mora biti zadovoljiva.
Nedeljski praznik v Kopru
Uroš Zorman bi pred tekmo tak izid najbrž podpisal. Če sodimo po njegovih besedah ob najavi svoje reprezentančnega seznama za to akcijo, ko je kot prednost izpostavil igranje povratne tekme pred domačimi gledalci. Tak 'privilegij' je imela Slovenija nazadnje v kvalifikacijah za SP 2015, ko je še pod vodstvom Borisa Denića s selektorskega stolčka po gostujočem porazu z 22:25 izločila Madžarsko.
Takrat so slovenski rokometaši svoje navijače navdušili v velenjski Rdeči dvorani, dve leti kasneje z Veselinom Vujovićem za krmilom po zmagi s 24:18 na prvi tekmi proti Norveški še v Zlatorogu, no, vse odtlej so domače tekme kvalifikacij zapuščali razočarani. Pred osmimi leti je bil v Bonifiki usoden poraz z Madžarsko s 24:29, dve leti kasneje že z Zormanom kot selektorjem v Celju poraz s Srbijo z 31:34 (Slovenija je nato na mundialu nastopila z wildcardom IHF), predlani so morali Slovenci v Kopru presenetljivo priznati premoč Švicarjem s 26:27, da so se morali v Winterthurju rešiti po streljanju sedemmetrovk. Te bi, mimogrede, gledalci v nedeljo gledali, če bi Črna gora dosegla zmago za zadetek razlike s kakršnimkoli izidom. A tega menda ni v programu, ki ga bo organizatorjem predložil Uroš Zorman …
V njegovem taboru tokrat pričakujejo mirnejšo pot proti Nemčiji, kjer nameravajo med 13. in 31. januarjem prihodnje leto v boj za kolajne. Tega sicer ne bodo obešali na veliki zvon, a verjemite, da bo tako, če le bo selektor lahko na turnir odpeljal vse, ki jih bo želel. Seveda pa bo treba najprej poskrbeti za prost januar Črnogorcev. V soboto ob 17. uri v koprski Bonifiki, ki bi morala pokati po šivih.
