A Uroš Zorman ga je (v)poklical, Miha Zarabec se je odzval. In prispeval pomembno vlogo k uvrstitvi Slovenije na SP 2027. Želi tudi v Nemčijo. In v Los Angeles. Z veliko željo po še eni kolajni.
Tudi priljubljeni Zaro je pričakoval, da bo Črna gora padla bolj gladko, tudi on se strinja s kapetanom Blažem Jancem, da so si Slovenci sami otežili delo. »Moram pohvaliti Črnogorce, niso kar tako. Na srečo smo imeli dovolj kakovosti, da smo zmagali, bilo pa je veliko napak, ki jih moramo odpraviti. Črne minute se nam pojavljajo že nekaj časa, napak je preveč. Ampak dobro, kot kolektiv smo pokazali srčno in borbeno igro, se pa zavedamo, da bo proti močnejšim reprezentancam treba odigrati malo drugače,« je čistega vina nalil Zarabec, pri katerem pa glede prihodnosti vseeno prevlada optimizem: »Imamo neverjetno širino, veliko je dobrih igralcev, težko bo priti zraven. Krasi nas lepa igra, le malo več izkušenj moramo v kriznih trenutkih pokazati. Ampak ne dvomim, da bomo to odpravili.«
Počutil sem se kot debitant
Čeprav ni bilo lahko, je užival na igrišču v Bonifiki, potem ko je v Črni gori dogajanje spremljal z roba. Tudi kulisa je bila lepa, kljub kakšnemu čevlju, ki je priletel na igrišče s črnogorskega dela tribune. »Od takih navijačev Črne gore drugega nismo pričakovali, če sem iskren. Oni vedno malo zakuhajo, so na robu nešportnega. Ampak naši so bili še glasnejši, čutili smo energijo s tribun. V Bonifiki je res prečudovito igrati, po dolgem času se je vse malo bolj prebudilo. Ko začutiš to s tribun, je res neverjetno, sam sem se počutil, kot da debitiram. Ni mi bilo enostavno, je bilo kar malo treme. Res je nekaj posebnega igrati za Slovenijo,« se je nase in svojo vrnitev navezal 34-letni organizator igre.
Vsak trenutek je bil zame neprecenljiv
Dobrodošel nazaj. Kar dolgo ga ni bilo – nazadnje je v dresu z državnim grbom igral na prejšnjem mundialu na Hrvaškem pred skoraj letom in pol. Glede na to, da je Uroš Zorman vmes uveljavil Domna Makuca kot glavnega organizatorja igre, ob njemu sta se izkazala tudi njegov mlajši brat Andraž ter soimenjak Tajnik, na vrata prve ekipe pa (med drugimi) trkata tudi Mitja Janc in Aljuš Anžič, nismo točno vedeli, ali je Zarabec še v tej zgodbi. »Nikoli nisem rekel, da bom nehal, a ko bo čas za to, bom pošten do samega sebe in vseh ostalih. Ko se ne bom več počutil sposobnega pomagati, se bom umaknil,« je poudaril Zarabec, ki je tokrat pokazal, da je še kako sposoben pomagati.
Zanj ni bilo dvoma, ali se odzvati selektorjevemu klicu ali ne. »V klubu smo imeli veliko poškodb, manj rotacije, vsi načeti, tudi sam sem bil. Ampak po tem vabilu nisem imel kaj razmišljati, bil sem predolgo odsoten. Res sem se neizmerno veselil, da sem prišel spet med te fante. Vsak trening, vsaka dejavnost, vsaka minuta s to ekipo je bila zame neprecenljiva. Počutil sem se, kot da sem spet star 18, sem pa drugi najstarejši. Ampak s temi fanti se sploh ne počutiš starega, res nekaj najlepšega,« navdušenje nad zastopanjem slovenskega grba tudi na starejša rokometna leta ne mineva člana Wisle.
Zmožni smo in zaslužimo si
Zato upa in verjame, da za Slovenijo še ni odigral zadnjega velikega tekmovanja, nasprotno, v načrtih ima vsaj še tri. Poleg svetovnega prvenstva v Nemčiji tudi Euro 2028 in – kar ga žene najbolj – olimpijske igre v Los Angelesu. »To je bil začetek misije olimpijske igre. Vemo, kaj bi neuspeh odnesel in kaj je uspeh prinesel. To smo obkljukali, ampak dolga bo pot. Nič ne bo enostavno, vsi znajo igrati rokomet, vsi imajo igralce iz vrhunskih klubov. Ampak toliko širine, kot imamo mi, nima nihče drug. Urošu bo kar težko vse rotirati. Se pa moramo še malo uskladiti. Sam sem bil recimo zraven po toliko časa, da se z Aleksom in Blažem še ujamem, z drugimi pa še moramo malo delati. Če bom imel priložnost biti z njimi, bo januarja dovolj časa, da se uigramo. Veselim se tega. Upam, da nam uspe vse do Los Angelesa, kakovost za to imamo,« je razmišljal zgovorni Dolenjec.
Bil je poleg v Riu 2016, prav tako v Parizu 2024, bil pa je tudi eden od junakov osvojene kolajne na svetovnem prvenstvu v Franciji leta 2017. V času naslednjega mundiala bo deseta obletnica druge in do danes zadnje kolajne Slovencev na velikih tekmovanjih. Bi bil že čas, da oplemenitijo zbirko, kot je zaključil Miha Zarabec: »Ne morem sploh opisati, kako si je vsi želimo. Vsi vemo, da smo sposobni, že smo pokazali, da lahko. Ampak do tam nam vedno nekaj zmanjka. Vedno smo se spotaknili ob eno stopničko. Čas je, zaslužili bi si, imamo kakovost. Bo pa treba pokazati še več. Take tekme, kot sta bili s Črno goro, moramo reševati prej. To je super reprezentanca, ampak mi smo realno veliko boljša. Zelo si želimo kolajne.«
