Zgoraj našteti so skupaj s 30-letnikoma Blažem Blagotinškom in Tilnom Kodrinom, dve leti starejšim Nejcem Cehtetom in seveda tudi mlajšimi kolegi na čelu z Blažem Jancem (27) in Aleksom Vlahom (27) vse od marca 2021, ko so v Berlinu takrat brez izstreljenega naboja pokopali svoje olimpijske sanje za Tokio 2021, čakali na Pariz 2024. Eni glasneje, sploh Dean Bombač in Borut Mačkovšek, drugi malo tišje, kot kapetan Jure Dolenec, ki nikdar ni želel vnaprej zapirati nobenih vrat, so namigovali, da bodo pravkar končane igre njihovo zadnje dejanje v reprezentančnih karierah. Klemen Ferlin in Matej Gaber sta to v prejšnjih letih nakazovala s svojimi dejanji, saj sta vmes oba že prekinila svoji reprezentančni zgodbi, slednji po lastnih besedah na straneh Ekipe pred slabim letom dni za večno, a se je kasneje k sreči ugriznil za jezik. No, danes se zdi prihodnost te generacije negotova kot še nikdar. Pa je res?
##PAIDBREAK##
Solze govorile eno zgodbo …
Prizori, ki smo jih videli po porazu s Španijo na tekmi za bron olimpijskih iger, so bili videti kot zadnje poglavje neke zgodbe. Lepe, a z bolečim koncem. Tako (neutolažljivo) objokanih obrazov slovenskih rokometašev še nismo videli, predvsem Bombačevega in Jančevega, tudi večini njunih soigralcev ni uspelo zadržati solz. »Zagotovo bo to rana, ki bo ostala za večno. Na srcu se naredi brazgotina in tam ostane. To se bo verjetno zgodilo nam. Kar se moje športne kariere tiče, je to zagotovo bil moj najbolj žalosten dan v življenju. Mislim, da enako velja za vse nas, ki smo bili zraven,« je govoril Bombač, ki ga tolažbe v smislu, da se bodo izkušnje v Parizu čez leta spominjali kot velikega uspeha, ne potolažijo. Na svoje druge in zadnje olimpijske igre je pač šel po kolajno, a za las ostal brez nje.
Janc ima pri 27 letih priložnost za nastop na vsaj še enih igrah, no, žalost zaradi tega ni bila nič manjša. »Moja žena vam lahko pove, da nisem prav čustven človek. Težko se zjočem. Prvič sem jokal na poroki, drugič, ko smo izgubili tekmo za tretje mesto na olimpijskih igrah. Zakaj? Ker enostavno vsi vemo, kako težko je priti na olimpijske igre, kako težko je potem tam priti v boj za kolajne. Igre so na vsaka štiri leta, lahko se zgodi, da ne bom imel nikoli več priložnosti nastopiti na tem tekmovanju. In ko si tako blizu … Še sedaj mi je težko,« je po vrnitvi v domovino dejal član najboljše postave olimpijskega turnirja, gotovo tudi v bodoče eden od nosilcev igre slovenske reprezentance. Zato je hitro našel luč na koncu tunela. »Zagotovo bomo z reprezentanco doživeli še veliko lepih trenutkov. Vesel sem, da smo dokazali, da lahko in to je zdaj vodilo za naprej, po kateri poti moramo hoditi, da se bomo lahko na naslednjem tekmovanju spet borili za najvišja mesta,« je razmišljal Janc.
… Ohlajene glave pa drugo Kdo bo hodil po tej poti? Blaž Janc in Aleks Vlah prav gotovo, tudi prihodnost Blaža Blagotinška, Tilna Kodrina, Urha Kastelica, Nejca Cehteta in trenutno poškodovanega Roka Ovnička ne bi smela biti pod vprašajem. Rekonvalescent Domen Makuc, Kristjan Horžen, Staš Jovičić, Domen Novak, Tadej Kljun, Mitja Janc, ki trka na vrata prve ekipe, in še kdo pa tako ali tako sodijo v mlado gardo, pred katero je še dolga in, verjamemo, lepa prihodnost. Prihodnost pa ima očitno tudi še stara garda – pa izraz niti slučajno ni mišljen kot slabšalen –, ki sodeč po Bombačevih besedah še ni nujno rekla zadnje. »Jaz sem prvi, ki sem z Juretom (Dolencem) dal pobudo, da ostanemo skupaj. Ker ko prideš tako blizu, si rečeš 'pi*da, ne bi poskusili še enkrat? Zdaj smo našli tisto, kar smo iskali deset let.' Treba bo prespati, razmisliti, ob tem ko mladi trkajo od zadaj. Po drugi strani pa vidimo, da tudi mi še nismo za v smeti, da še vedno lahko,« je v pogovoru za Ekipo povedal izkušeni organizator igre. »In ko vidiš, da lahko, se vprašaš, zakaj ne bi poizkusili še v Zagrebu. Blizu je, veliko bo Slovencev, imeli bomo dobro podporo, skupina je idealna, tista, s katero se križamo v drugem delu, še bolj. Potem te čaka velika tekma sredi Hrvaške s Hrvati. Zakaj pa ne? Ampak še enkrat, najprej bo treba prespati, tudi selektor bo moral prespati nekaj dni. Potem pa se bo treba usesti, pogovoriti in videti, kako in kaj,« je s pogledom proti januarju 2025 pristavil Bombač.
Selektorjeva bo zadnja
Selektorja niti ne bi bilo treba spraševati, kakšno je njegovo stališče glede te pereče tematike. »Saj veste, kakšno je moje razmišljanje. Sam ne delim igralcev med stare in mlade, temveč na dobre in slabe. Vedno si bom želel v svoji ekipi imeti najboljše igralce, ki so mi v danem trenutku na voljo,« je poudaril Uroš Zorman, ki bi ga lahko najbolj skrbelo glede prihodnosti enega svojih najtežje zamenljivih mož, Boruta Mačkovška, ki je že pred olimpijskimi igrami, pa tudi po zadnji tekmi s Španijo, javno napovedal reprezentančno upokojitev. »Če je Maček rekel, da je bilo to njegovo zadnje dejanje za Slovenijo – jaz tega ne verjamem. Vsi vemo, tudi jaz sem v preteklosti že kaj rekel, pa se je potem obrnilo drugače. Recimo tako, malo bomo prespali, potem pa se na podlagi zdravja in forme odločili, kaj in kako naprej,« so besede selektorja, ki bo več kot očitno še naprej računal na vse svoje adute, ki so mu bili na voljo tudi do sedaj. Seveda pa to – kot da vedeti tudi sam – ne pomeni, da bodo imeli Bombač, Dolenec, Gaber, Zarabec in drugi staroselci kar vnaprej rezervirano mesto v ekipi oziroma prednost pred rokometaši, ki na svojo priložnost čakajo iz ozadja, če se pač odločijo nadaljevati reprezentančne kariere. Igrali bodo igralci, tisti najboljši, in ne imena, kot je že v Zormanovih časih govoril in deloval Veselin Vujović. Čeprav moramo priznati: težko si predstavljamo, da bi Zut kar 'odrezal' kakšno legendo slovenskega rokometa, kot (bo)sta Dolenec ali Bombač, tako kot je Vuja pred bronastim mundialom v Franciji 2017 'odrezal' Zormana in Gorazda Škofa …
Epilog vsega (slišanega in povedanega)? Bili bi kar malce presenečeni, če na svetovnem prvenstvu na Hrvaškem januarja prihodnje leto ne bi gledali vsaj okostja, če ne kar celotnega ogrodja reprezentance iz Pariza. Da gre ta generacija še v en, svoj zadnji lov za kolajno.
