A končnica je pogosto lahko nepredvidljiva in tokratna je spisala zgodbo, ki bo za večno zapisana v zgodovino New Yorka in tamkajšnjih Knicksov. Ti so bili več kot pol stoletja dokaz, da je šport v ZDA v mnogih pogledih zelo neameriški, zdaj pa so na najbolj ameriški način prekinili svojo sušo.
Bilo je davno leto 1973, ko je MVP finala Willis Reed še drugič v štirih letih New York Knickse popeljal do naslova prvakov lige NBA, naslova svetovnih prvakov, če upoštevamo ameriško precej pomanjkljivo logiko. Že drugič v štirih letih so v finalu na kolena spravili svoje takratne rivale LA Lakerse, slednji pa so jim vmes vrnili ter se na krilih velikega Wilta Chamberlaina veselili svojega sploh prvega naslova, odkar se je franšiza iz Minneapolisa preselila v Los Angeles.
Takrat se je najbrž zdelo povsem logično, da bo med ekipama vladalo dolgoletno rivalstvo. Nenazadnje gre za dve največji mesti v ZDA, za dva največja trga v državi ter tudi za razdelitev na vzhodno in zahodno obalo. A od tistega leta naprej zgodovina ni bila prizanesljiva do kratkohlačnikov iz velikega jabolka. Medtem ko so Lakersi skozi različne ere, z različnimi zvezdniki in ekipami osvojili še enajst naslovov lige NBA, so Knicksi do leta 2026 le dvakrat prilezli do velikega finala. Leta 1994 jih je tam ustavil Hakeem Olajuwon s Houstonom, leta 1999 pa še Tim Duncan s San Antoniom. Ta drugi poraz v finalu pa je bil pravzaprav začetek najbolj bolečega obdobja v zgodovini Knicksov.
Carmelo daleč od odrešenika
Naslednjih 27 let je prineslo zelo malo veselja navijačem ekipe, ki bi glede na njen položaj, tržno privlačnost in veličino morala biti precej bolj uspešna. Do leta 2020 so zbrali le šest nastopov v končnici, le dvakrat pa so se v njej prebili dlje od prvega kroga. Leta 2011 so mislili, da so v Carmelu Anthonyju dobili odrešenika, a razen zavidanja vredne individualne statistike ameriškemu zvezdniku ni uspelo Knicksov niti približno vrniti na pota stare slave. Prav neverjetno, da je lahko v ZDA – državi šova, biznisa in hlastanja po zaslužku – tako velika ekipa iz največjega mesta v državi toliko let životarila in bila prikovana na dno lige NBA.
Dejstvo, da je bilo to mogoče, zgovorno govori, da je vendarle vsaj sistem profesionalnih športnih lig v deželi svobodnih tako zelo nasproten tistemu, kar turbokapitalizem v tej državi omogoča v drugih sferah življenja. V ligi NBA ni najbogatejših in najbolj revnih, ni majhnih in velikih in Knicksom dejstvo, da prihajajo iz največjega trga ni pomagalo, da bi zvabili največje zvezdnike ter tako 'kupili' naslove, kot to v nogometu lahko počnejo največji velikani.
Šele vstop v tretje desetletje 21. stoletja pa je vendarle prebudil nekaj košarkarskega upanja v mestu, ki nikoli ne spi. Tudi to pa ni bil tisti klasični vzpon na vrh lige, kjer ekipa na naboru dobi superzvezdnika ter okoli njega sestavi šampionsko zasedbo ali pa ga zvabi kot prostega igralca in nato okoli njega zgradi superekipo. Vzpon Knicksov je bil precej bolj potrpežljiv in dolgoročen proces brez bližnjic in megalomanskih poslov.
Od vsiljivca do večnega junaka
Malokdo je recimo mislil, da bo 12. julij leta 2022 predstavljal tako veliko prelomnico za to franšizo. Takrat so namreč Knicksi kot prostega igralca podpisali Jalena Brunsona. Za štiri leta so mu ponudili 104 milijone dolarjev, kar je bilo več, kot je bil zanj pripravljen odšteti Dallas. Takrat se je to zdelo tudi precej razumljivo, nenazadnje je bil Brunson le spodobna menjava za Luko Dončića in zdaj 29-letni Američan je tudi sam priznal, da se je ob slovenskemu zvezdniku počutil skoraj kot vsiljivec. Kot nekdo, ki ne sodi v ligo NBA in ki morda ni dovolj dober, da bi se meril z največjimi v njej.
Toda selitev v New York je za nizkoraslega organizatorja igre, ki je bil prav zaradi svoje pomanjkljive višine na naboru izbran šele kot 33., spremenila vse. Naenkrat so mu Knicksi na čelu s trenerjem Tomom Thibodeauom dirigentsko palico dali v roke in mu dali vedeti, da zanje nikakor ni vsiljivec ter da verjamejo, da lahko postane eden največjih zvezdnikov košarke. Za razliko od mnogih situacij v prejšnjih desetletjih se tokrat nikakor niso zmotili.
Brunson je zadihal s polnimi pljuči, ker (še) ni imel plače in statusa superzvezdnika, pa so lahko okoli njega sestavili tudi zelo dobro podporno skupino košarkarjev. Z manjšimi popravki in spremembami so iz sezone v sezono delali manjši korak naprej. Najprej je bil v konferenčnem polfinalu s 4:2 boljši Miami, nato jih je na enaki stopnički s 4:3 ugnala Indiana. V svoji peti sezoni na klopi je Thibodeau ekipo popeljal še korak dlje, do konferenčnega finala, kjer pa so jih ponovno na kolena spravili Pacersi. Vodilni možje ekipe so za marsikoga presenetljivo ocenili, da je bil to tudi maksimum, ki ga priljubljeni trener lahko izvleče iz te ekipe. Thibodeauju so se zahvalili, da jih je pripeljal do vrat raja, odpiranje le teh pa so zaupali drugemu. Mike Brown, ki je bil le nekaj mesecev prej prav tako presenetljivo odpuščen pri Sacramentu, je dobil v roke ključe Knicksov. In tako kot z Brunsonom je tudi tokrat vodstvo zadelo v polno. Brown je obdržal jedro ekipe, predvsem na klopi pa je z nekaj manjšimi kadrovskimi premiki uspel sestaviti ekipo, kakršno si je želel.
Če v rednem delu še ni bilo velikega napredka – Knicksi so tako kot leto prej končali na tretjem mestu vzhodne konference –, pa se je v končnici vse spremenilo. Pohod do vrha se sicer ni začel najbolje, Atlanta je v prvem krogu končnice povedla z 2:1 v zmagah in navijači so v brezupu pomislili, da se bo njihova dolgoletna agonija nadaljevala. A v glavah košarkarjev je takrat nekaj kliknilo, od tistih presenetljivih dveh porazov so prestavili v višjo prestavo in prišli v neverjeten zmagovalni ritem. Ta jim je pomagal spisati drugo najdaljšo serijo zaporednih zmag v končnici v zgodovini lige NBA.
Le Trump 'vzel' eno zmago
Atlanta je po treh zaporednih porazih padla s 4:2. Philadelphia z Joelom Embiidom in Tyresom Maxeyjem ni imela nobenih možnosti in je bila s 4:0 pometena s parketa. Knicksi so metlo obdržali v rokah tudi za Cleveland Cavalierse. Čeprav so Donovan Mitchell, James Harden in druščina pozitivno presenečali, pa v konferenčnem finalu niso imeli dovolj kvalitete niti za častno zmago. In čeprav je večina strokovnjakov skupaj s stavnicami pričakovala, da bo srečanje z vesoljcem Victorjem Wembanyamo v finalu vendarle prevelik zalogaj za Knickse, so imeli slednji druge načrte. Svojo zmagovalno serijo so podaljšali še za dve zmagi, in čeprav so bile vse tekme finala napete in dramatične, so Spursom dopustili le eno samcato zmago, tisto, na kateri je s svojo prisotnostjo v Madison Square Gardnu pozornost od tekme odvrnil predsednik Donald Trump.
V zaključku tekem je bil Brunson enostavno boljši od mladega Francoza, ki ga praktično vsi označujejo za novi obraz lige NBA. Serija pa je bila dokončno prelomljena na četrti tekmi, ko so Spursi na neverjeten način zapravili kar 29 točk naskoka, kar je največja zapravljena prednost na tekmi finala v zgodovini lige NBA. Tisti koš OG-ja Anunobyja, ki je zgrešen Brunsonov met iz skoka pospravil v mrežico, bo večno ostal v spominu navijačev Knicksov. Precej poetično so se prav San Antoniu oddolžili za tisti poraz leta 1999, ko so nazadnje prilezli do finala. Brunson pa si je kot drugi košarkar v zgodovini Knicksov po Reedu zagotovil naziv MVP finala in si s tem praktično zagotovil, da bo njegova številka 11 nekoč visela pod stropom Madison Square Gardna. Kdo bi si mislil, da bo Dončićeva menjava iz drugega kroga nabora nekoč končala najdaljše trpljenje v mnogih pogledih največje franšize v najmočnejši ligi na svetu.
Tako se je vendarle končala 53 let dolga suša, slavje pa je bilo nekaj posebnega. New York je spal še manj kot po navadi, številni zvezdniki, ki so tekme zvesto spremljali v prvi vrsti kultne dvorane, pa so se prepustili čustvom. Splet so tako preplavili nešteti posnetki Timotheeja Chalameta, Bena Stillerja, Spika Leeja, Adama Sandlerja, Chrisa Rocka, Taylor Swift in mnogih drugih, ki so se veselili uspeha Knicksov. Tudi 'navadni smrtniki' v MSG-ju pa so seveda za prisotnost na tekmi morali odšteti več tisočakov. To je pač Amerika. In ekipa, ki je dolga leta kazala na dejstvo, kako zelo neameriški je šport v ZDA, kjer je možno, da največji trg več kot pol stoletja čaka na naslov, je letos na najbolj ameriški, zvezdniški in odmeven način končala svoj urok ter se vrnila na vrh.
