Danijel Radosavljević, selektor slovenske reprezentance do 20 let, ki je mlade košarkarje v Stožicah popeljal do evropskega naslova, je nenadoma postal eno najbolj vročih trenerskih imen pri nas.
Toda iz smeri, iz katere bi marsikdo pričakoval prvi klic, za zdaj ni prišlo nič konkretnega. Radosavljević je za Ekipo razkril, da mu Košarkarska zveza Slovenije po zgodovinskem naslovu ni namignila na pomembnejšo vlogo ob članski reprezentanci.
"Telefon zvoni vsaki dve minuti. Prihajajo takšni in drugačni klici. Ko sem malo drsal po telefonu, sem videl, da je klicalo tudi kar nekaj agentov. Nekaj ponudb se odpira, ampak jaz sem še vedno trener kranjskega Triglava in tam imam pogodbo do leta 2028. Zato v tem trenutku težko povem kaj več," nam je povedal selektor evropskih prvakov.
Ta odgovor pove dovolj. Trenerski trg je očitno hitro zaznal, kaj je Radosavljević naredil s slovensko generacijo. Zlato ni ostalo le medalja okoli vratu in lep spomin na polne Stožice. Postalo je priporočilo, ki ga je zdaj težko spregledati.
In prav tukaj se zgodba nehote dotakne tudi članske reprezentance. Sodeč po komentarjih navijačev si ni več mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da so se po zadnjih predstavah razvnele razprave o položaju Aleksandra Sekulića. Del javnosti ga poziva celo k odstopu, toda Radosavljević v pogovoru za Ekipo ni prilival olja na ogenj. Storil je nekaj povsem drugega.
O Sekuliću je govoril spoštljivo in se spomnil priložnosti, ki mu jo je ponudil ob članski izbrani vrsti. Na vprašanje o morebitnem novem klicu reprezentance ni ovinkaril: "Ni bilo nobenega konkretnega namiga ali vabila. Bom pa vedno na voljo reprezentanci za kakršnokoli funkcijo."
Nato je posebej omenil Sekulića, ki ga je lani povabil v prve tri reprezentančne cikle. "Za to sem mu zelo hvaležen. Res sem užival in se ogromno naučil. Tudi v prihodnje se bom za kakršnokoli funkcijo v reprezentanci pripravljen odzvati."
Bi moral po treh zaporednih kolajnah dobiti več? To vprašanje se ponuja samo od sebe, toda Radosavljević ne govori kot užaljen človek. Ne tolče po mizi, ne zahteva nagrade in ne išče bližnjic. Prav nasprotno. Poudarja, da se čuti cenjenega in da ljudem okoli sebe zaupa. "Po domače povedano, vem, koliko je ura," je dejal.
Morda je razlog prav v poti, ki jo je prehodil. Dve leti je bil stažist brez enega evra. Nato je začel v šoli košarke, vodil vse selekcije od U10 do U20, zadnjih pet let pa gradi člansko zgodbo Triglava. Klub je iz druge lige pripeljal v prvo, postal je poligon za mlade igralce, prihodnja sezona pa bo zgodovinska: Kranjčani bodo igrali ligo ABA 2.
"Ostajam na realnih tleh, ponižen in ne želim ničesar preskakovati. Če bo prišla priložnost, jo bom z obema rokama poskušal izkoristiti. Zavedam pa se, da ne smeš spati na lovorikah in da samo trdo delo prinaša rezultat."
In morda je prav zato njegov odgovor še glasnejši. Ne zahteva funkcije, ne postavlja ultimatov in evropskega zlata ne prodaja kot vstopnice za višjo raven. Toda ko agenti kličejo na dve minuti, doma pa še ni konkretnega vabila, se vprašanje ne postavlja več njemu. Postavlja se slovenski košarki.
