Čeprav z vidika kakovosti prenosov ali česarkoli podobnega ni nobenega razloga za to, da bi dogajanje na letošnjem Touru spremljali kje drugje kot doma oziroma kje drugje kot na domači nacionalni televiziji, je s poklicnega vidika in z vidika odmeva dosežkov Tadeja Pogačarja po svetu seveda izjemno zanimivo pokukati drugam. Tako je bilo tudi tokrat, kot je slovenski šampion napadel na mitskem Tourmaletu, se odpeljal sam več kot 40 kilometrov pred ciljem in pred Jonasom Vingegaardom nabiral tako navzgor kot navzdol.
"Videti je bilo kot rutina. Videti je bilo kot nekaj najbolj rutinskega, nekaj najbolj normalnega. Videti je bilo tako rutinsko, da človek izgubi občutek, za kakšen podvig, kakšen dosežek pravzaprav gre," je razmišljal eden od njiju. "A ravno to se nam ne sme zgoditi. Ne smemo biti ravnodušni, ne smemo to sprejeti kot nekaj običajnega," pa se je drugi na eni strani strinjal, a na drugi strani hitro opozoril, da nekaj takega preprosto ne sme postati samoumevno.
"Absolutno nam je to vsem prepovedano. Ne sme postati samoumevno. Ker to je noro in mora ostati noro," je hitro pristavil prvi in točno to je tisto, kar mora veljati tudi za nas. Bog ne daj sprejeti te podvige kot nekaj, kar se tako ali tako dogaja in na kar nas je Tadej navadil. Vsak mora biti kot prvi, nad vsakim moramo biti enako osupli. Ker vsak je enako prekleto nor, prekleto težak, prekleto neverjeten. To, da mu uspevajo ves čas, je le še dodatno neverjetno na neki dodatni ravni.
