Takšni, ki pri večini športnikov ne bi dolgo ležala na mizi. A Tadej Pogačar ni kot drugi. Ponudbi je rekel ne. Ne zato, ker znamka ne bi bila dovolj velika. Ne zato, ker denar ne bi bil dovolj dober. In ne zato, ker se Pogačar ne bi zavedal, kakšno tržno moč ima. Razlog je bil precej bolj nenavaden in za današnji šport skoraj staromoden - ponudba bi mu vzela preveč časa, preveč miru in fokusa.
Alex Carera, italijanski športni agent, je za The Athletic razkril, da je Pogačarjev tabor veliko ponudbo prejel po sezoni 2024, ko je Slovenec osvojil Giro d`Italia, Tour de France in naslov svetovnega prvaka. Postal je šele tretji kolesar s takšno trojno krono. Logično, da so se okoli njega začele vrteti največje zgodbe. Toda Tadej očitno ni športnik, ki bi po vsaki veliki zmagi najprej pogledal, koliko novih pogodb lahko podpiše.
"Prejeli smo res noro ponudbo - res, res noro," pravi Carera. "Podjetja ne morem imenovati, ampak šlo je za mednarodno znamko", je še dodal in razkril, kaj so pravzaprav želeli. "Želeli so, da Tadej vsak mesec nekaj objavi na družbenih omrežjih, enkrat na tri mesece pa bi moral imeti govor na sedežu podjetja. Šlo je za nor znesek denarja, a ti dogodki so med sezono. Če ima višinske priprave, imamo raje, da se osredotoči na to."
Govor za milijon evrov
"Ko bo končal kariero in ne bo imel več teh obveznosti, povezanih z dirkami, bo lahko šel in imel govor za milijon evrov," je bil še bolj neposreden šef Pogačarjevega tabora.
To je bistvo zgodbe, ne zavrnitev denarja. Kajti Tadej je zavrnil sistem, v katerem mora športnik na vrhuncu kariere poleg treningov, dirk, okrevanja in zasebnega življenja trgati še koščke sebe za marketinške obveznosti. Vsak mesec objava, vsake tri mesece nastop. Marsikomu se morda to vendarle ne sliši tako naporno, toda v kolesarstvu je to lahko zelo naporno. Še posebej, če se ti urnik vrti okoli višinskih priprav, etapnih dirk, regeneracije in Toura. Ne smemo pa pozabiti še, da ima vsak športnik, še tako vrhunski v življenju osebe in stvari, ki so večje od samega športa. Pri Tadeju med te zagotovo spada tudi njegova zaročenka kolesarka Urška Žigart.
Zato Pogačar ni kot drugi globalni zvezdniki
Ni obraz, ki bi ga za vsako ceno lepili na oglase. Ni projekt, ki bi ga bilo treba izčrpati do zadnjega evra. Njegov tabor ima jasno mejo: sponzorji da, toda ne za vsako ceno.
"V kolesarstvu obstaja eno zelo pomembno pravilo - ne moreš imeti sponzorja, ki je konkurenca ekipi," pravi Carera in nadaljuje: "Če bi kakšno avtomobilsko podjetje želelo sponzorirati Tadeja, ga ne more, ker ima UAE uradnega avtomobilskega sponzorja. Kontaktiralo nas je veliko bank, toda First Abu Dhabi Bank je banka iz ZAE in sponzor ekipe, zato tudi bank ne moremo sprejeti."
In še eno pravilo, ki gane
Toda najbolj zanimiv preobrat pride šele na koncu. Vprašanje namreč ni samo, zakaj Pogačar ne podpisuje še več velikih pogodb. Vprašanje je tudi, kam gre denar, ki ga od teh pogodb sploh dobi.
Carera trdi, da Pogačar denarja od zasebnih sponzorjev ne zadrži zase. Niti evra. Njegovo pravilo je jasno: vsak cent gre nazaj v Pogi Team in njegovo fundacijo. Del denarja je namenjen tudi projektom za razvoj mladih kolesark.
Tadej ima po besedah Carere eno pravilo: "Vsak cent, ki ga dobi od znamk in sponzorjev, vrne Pogi Teamu in svoji fundaciji. Denar daje Pogi Teamu, da otrokom omogoči slediti svojim sanjam. Koliko športnikov pred Tadejem je denar razdelilo tako kot on? Nihče. Pogi Team ima zdaj 300 otrok, zaposluje osebje, trenerje in športne direktorje. On krije vse stroške, vključno s kolesi. Preostanek denarja nameni svoji dobrodelni organizaciji."
In še njegova najbolj iskrena in neposredna izjava, ki opisuje, kdo je mladi Komendčan: "Tadej ima veliko srce. Ljudje na Instagramu pravijo: ‘J***š ta kripto denar’, toda obstajajo starši otrok z rakom, ki se zahvaljujejo Tadeju. Koliko mladim je pomagal s tem denarjem? Veliko."
Redka vrednost, ki je ne more plačati nobena pogodba
V času, ko so največji športniki pogosto tudi največje blagovne znamke, Pogačar ostaja drugačen primer. Ne zato, ker ne bi bil dovolj velik za Nike, Red Bull ali kakšno drugo globalno znamko. Ampak zato, ker ima zanj največjo vrednost še vedno tisto, česar mu ne more plačati nobena pogodba: čas, mir in možnost, da ostane najboljši na kolesu. In da, res je, več sponzorskih pogodb bi bilo tudi več denarja za dobrodelnost. Toda Tadej hoče oboje - biti maksimalno pripravljen in maksimalno uspešen kot kolesar, hkrati pa od sponzorjev vzeti dovolj in vse do tiste meje, na kateri bi to oviralo njegovo osnovno poslanstvo.
