Zgodba okrog izginule hčerke Petra Pogačarja, Julije, sestrične slovenskega kolesarskega superzvezdnika Tadeja Pogačarja, vam je verjetno znana. Pred petimi leti jo je njena mama, Melisa Smrekar, takrat znana pod imenom Nataša Brumen odpeljala neznano kam, vse od takrat pa se je za njima izgubila vsaka sled. Meliso Smrekar išče Europol, išče pa jo tudi Peter Pogačar.
Danes Julija praznuje svoj 15. rojstni dan, z javno čestitko pa ji je vse najboljše zaželel tudi njen oče. Peter Pogačar je s srce parajočim zapisom znova dal vedeti, kako zelo trpi, ker že pet let ni videl svoje hčerke.
Njegov zapis objavljamo v celoti in brez kakršnih koli popravkov.
Draga moja Julija, vse najboljše! Danes si dopolnila 15 let. Kako rad bi te objel, ti čestital in ti zaželel vso srečo in ljubezen, vendar to žal ni mogoče. Ne vem, kje si. Že skoraj pet let te neutrudno iščem, potujem po svetu in počnem vse mogoče stvari, da bi te končno našel. In ne bom odnehal, dokler mi ne uspe.
A se spomniš svojega desetega rojstnega dne, ko sem ti rekel, da zapreš oči in sem te peljal na vrt, kjer sem ti pokazal smrekico, ki sem jo posadil zate? “Julijina smrekica” ji pravim. Veš kako je že velika! Ravno tako kot ona pa si v teh letih zrasla tudi ti. Poskušam si predstavljati, kako sedaj izgledaš, vendar v moji glavi ostajaš tisto zasanjano, vedoželjno dekletce z neskončno domišljijo.
Ne bom pozabil, kako si ure in ure prebirala stripe in razne enciklopedije. Veliko stvari te je zanimalo, od vesolja, do avtomobilov in živalic, predvsem ptic. A se spomniš, ko si za vikend zjutraj prišla k meni v spalnico in si me spraševala, v kateri red spada določena ptica. Vse si znala na pamet. Ali veš, da obstaja aplikacija za telefone, ki se imenuje “Merlin Bird ID” in ki zna poslušati ptice in izpisati njihova imena? Če imaš telefon, si jo naloži!
Kako zelo si si želela obiskati zabaviščni park, še prav posebej vlakec smrti. Ampak sem ti postavil dva pogoja: prvi je bil, da se moraš naučiti voziti kolo, drugi pa, da moraš biti visoka vsaj 150 centimetrov, saj te drugače ne spustijo na vlakec. V mesecih pred tvojim izginotjem si se naučila voziti kolo, v zadnjih dneh pa sva izmerila, koliko si visoka, in meter je pokazal 149 centimetrov. Ne bom pozabil, kako si bila navdušena, saj si vedela, da ni več ovir, da bi šla v zabaviščni park.
Tisto zadnje poletje, ko smo bili s prijatelji skupaj na morju, si tudi zaživela v vodi. Bila si kot delfinček. Potapljala si se, nabirala kamenčke in školjke s tal, gledala pod vodo brez maske in uživala s prijateljicami, ki te tudi neskončno pogrešajo in si želijo, da se čimprej vrneš.
Doma te še vedno čakajo božična darila pod smrekico in jaslicami. Tudi tvoja soba te čaka, taka, kot je bila. A se spomniš, kako sva sestavljala sestavljanko “zemljevid sveta”? Mesece in mesece sva se trudila, dokler nama končno ni uspelo. Na koncu si zajokala, malo od sreče, malo pa tudi od žalosti, ker je bila sestavljena in s tem konec truda. Učil sem te vztrajnosti. Ko se človek nečesa loti, in mu ne gre, ne sme obupati, ampak vztrajati do konca. Vidiš, jaz se že skoraj pet let trudim, da bi te našel. Ni mi še uspelo, ampak ne bom odnehal. Obljubim.
Najine tri muce so še vedno z mano. Saj se še spomniš: Črnka, Sivka in Okica. Tudi hišica, ki sva jo naredila zanje, še stoji, in pozimi, kadar je mrzlo, se nagnetejo noter, da jim je toplo. Seveda pa se spomniš tudi Barka, psa od tete Ane. On pa je že kar star, sedaj ima siv gobček. Ko si ga ti naslikala, je imel še črnega. In tudi poskočen ni več toliko, kot je bil. Vsi si želimo, da bi ga še kdaj videla, se igrala z njim in ga božala.
Julija, upam, da se imaš tam kjer si, lepo, da počneš zanimive stvari, da se družiš z vrstniki in da veliko rišeš. Ali še delaš stripe s tvojimi tremi junaki Tačkom, Šekico in Rjavkom? Velikokrat jih pogledam in se nasmejim in občudujem, kakšen občutek za karikaturo imaš. Kako znaš z nekaj potezami narisati različne obrazne izraze. In ne dvomim, da si v teh letih postala še boljša v tem. Se veselim, da mi boš nekega dne pokazala, kaj vse si še ustvarila v tem času, ko nisva skupaj.
Julija, si moj edini otrok. Bolečina, ki jo čutim od tvojega izginotja, je neskončna, me je pa tudi veliko naučila. Na življenje sedaj gledam drugače, predvsem pa se bolj zavedam, kaj je res pomembno in kaj ni. In najbolj pomembna si ti. Vedno sem si želel, da bi bila v svojem življenju srečna in zadovoljna. In za to nikoli ni prepozno. Vedi, da te tukaj doma vsi čakamo z odprtimi rokami, da si vedno dobrodošla in da boš v naša življenja prinesla nazaj toliko sreče in ljubezni, kot si sama ne znaš predstavljati.
Rad te imam in čakam na dan, ko se zopet snideva...
Tvoj oči
