Nenad Stojaković je bil od nekdaj velik borec. Kot rokometaš se je, tudi za ceno svojega zdravja, požrtvovalno boril na igriščih, pa čeprav je moral za to pogoltniti po dva, tri ketonale hkrati. Danes se, še vedno v hudih bolečinah, bori za svoje zdravje. Boj s slovenskim zdravstvom je tudi ob pomoči dobrodelnih rojakov, ki so mu nesebično pomagali z zbiranjem sredstev za operacijo hrbtenice v Švici, dobil. Želja, da bi shodil, se mu ni uresničila, se pa lahko postavi na noge in sam spleza iz tiste 'vesoljske' komore, v kateri bije svoj naslednji boj.
Kolegi s tiskane izdaje časopisa Ekipa SN so pred dnevi z njim opravili pogovor. V celoti si ga lahko preberete spodaj.
Vaša zgodba, ki ste jo pred leti delili na straneh tega časopisa, se je dotaknila celotne Slovenije. Stekla je velika akcija zbiranja sredstev za operacijo v Švici, ki ste jo videli kot rešitev za svoje hude težave s hrbtenico. Vemo, da se je ta del končal srečno, bili ste operirani. Kako pa se vam je spremenilo življenje po tem?
Kot vidite sami, sem še vedno na invalidskem vozičku. Ampak operacija v Švici je glede na preiskave, ki sem jih opravil pred 14 dnevi, uspela. Stanje v moji hrbtenjači se je zaustavilo, tako da smo preprečili popolno paraplegijo. Kaj to pomeni? Vsi smo sicer pričakovali, da bom shodil, ampak vsaj sam pridem iz hiperbarične komore in še vedno lahko začasno sam stopim na noge, kar mi pomeni veliko. Z operacijo smo torej zavrli napredovanje moje bolezni ter preprečili prekinitev komunikacije spodnjega in zgornjega dela telesa. Todapojavila se je druga težava. Približno toliko let, kot imam težave s hrbtenjačo, se spopadam tudi z diabetesom tipa 2. Ob nekem prehodu iz dnevnega prostora v toaleto se mi je zgodila nesreča, udaril sem ob rob vrat in si poškodoval kost na palcu leve noge. Rana se ni celila. Pripeljalo je tako daleč, da sem zaradi bolečin v stopalu po štirih, petih mesecih šel k zdravniku, ki je potrdil, da se rana ne celi. Natančni pregledi srčnožilnih kirurgov v Splošni bolnišnici Celje, ki jim gre absolutno vsa pohvala, so razkrili, da imam zamašene aorte v goleni. Prišlo je celo do možnosti amputacije prsta ali kar cele noge.
Obstaja rešitev?
Zdravniki so mi predlagali pomoč, preden bi se odločili za amputacijo: da poskusim še s hiperbariko, ki je prej nisem poznal. Mislim, da je z izjemo ljudi, ki se ukvarjajo s potapljaštvom, celotni Sloveniji še precejšnja neznanka. Tu sem naletel na dobre ljudi iz centra Paracelzus, ki so mi priskočili na pomoč in mi omogočili obiske pri njih. Po mojem laičnem znanju dobiš v komori čisti medicinski kisik, ki pospeši in izboljša regeneracijo celic. Srčno upam, da mi bo tretma pomagal, da obdržim ude, ki si jih človek želi zadržati.
Še vedno živite v stalnih bolečinah? Pred operacijo v Švici ste povedali, da so te kronične in hude. Je zdaj bolje?
Zlagal bi se, če bi rekel, da so bolečine izginile, saj je živec ostal vklenjen v hrbtenjači, ker tega z medicinskim postopkom ne morejo odstraniti. Glede na mojo seznanjenost s temi stvarmi je živec še dandanes vklenjen zaradi zavlačevanja z zdravljenjem. Bolečine so znosne, enkrat bolj, drugič manj hude. Ko sem kirurga vprašal, ali bodo kdaj izginile, mi je rekel, da je bolj verjetno, da ne. Stanje lahko blažimo z analgetiki, če jih prenesejo drugi organi, kot so jetra in ledvice. Po operaciji v Švici lahko še vedno premikam noge, ne čutim pa jih v celoti. Niti ne čutim, ko stopim na svoja stopala. Samo upam lahko, da se bo trenutno stanje obdržalo. Ali bo prišlo do izboljšanja, pa mi ne znajo povedati niti zdravniki oziroma večkrat naletim na negativen odgovor.
Nad slovenskim zdravstvom ste bili razočarani, ker je pred leti dvignilo roke nad vami. Kasneje ste dobili tožbo in s tem potrditev, da z vami v Sloveniji niso ravnali ustrezno. Ste dobili tudi kakšno opravičilo?
Ne, ne, ne … Ga niti nisem pričakoval. Vsi delujejo po sistemu, ki velja v naši družbi. Kot nekdanji državni reprezentant si prek komunikacijskih sredstev lahko privoščim, da na to opozorim, čeprav sem tudi sam navaden smrtnik. Ampak če bi bil pač nekdo drug, ne pa nekdanji rokometni reprezentant, bi verjetno težje dosegel takšen razpleta. Žal mi je, da je moralo preteči toliko časa, da smo našli neko rešitev. To je vsa beda tega sistema. V njem so ljudje, ki imajo prevelik ego, premalo so človeški. Veliko več bi se dalo rešiti z normalnim pogovorom, s človeškimi odnosi, ki pa so v današnjem času preprosto prenehali obstajati.
Se je pa pokazalo, da dobri človeški odnosi še obstajajo med navadnimi ljudmi. Ti so vam z veseljem priskočili na pomoč in zbirali sredstva za vašo operacijo. Ste pričakovali tak odziv?
Absolutno ne. Bil sem presenečen, to mi je pomenilo veliko več, kot če bi osvojil kolajno na olimpijskih igrah. Ker to, kar so ljudje pokazali v odnosu do mene, moje družine in bližnjih, je vredno več. To je bilo več od rokometa, več od športa. Sem pa žalosten, da se stvari ne urejajo za vsakega človeka tako, kot so se zame. Pa ne govorim o zbiranju sredstev, temveč o sistemu, ki bi moral biti drugačen. Moram poudariti, da obstajajo ljudje, ki si veliko bolj zaslužijo pomoč kot jaz. Kot prvi otroci, ki se morajo prav tako prebijati skozi ta naš sistem. Raje si ne predstavljam, kako mora biti v vlogi starša, če se v takšnem položaju znajde otrok. Sam že potrpiš breme, ki ti ga naloži življenje.
No, kolikor vemo, ste zbrana sredstva za vaše zdravljenje dali v dobrodelne namene, ko ste dobili tožbo z državo, ki vam je nato morala pokriti zdravljenje v Švici …
Tako je. Zame je sredstva zbiralo humanitarno društvo Enostavno pomagam, od donatorjev, posameznikov do športnih društev in klubov. Ko sem dobil tožbo v svojo korist, je država Slovenija plačala celotno zdravljenje v Švici. Humanitarno društvo je vsem donatorjem takoj poslalo dopis, da se jim količina denarja, ki je dotlej ostala neporabljena, vrne, ali pa društvo denar razdeli pomoči potrebnim ljudem. Sam sem imel iz teh sredstev pokrite stroške v Švici, z njimi so mi nabavili tale moj invalidski voziček in mi prenovili kopalnico, da ta ustreza mojim potrebam. Če boste vprašali društvo, koliko denarja se je zbralo in koliko sem ga porabil jaz, vam bodo točno povedali. Po mojem mnenju gre za najbolj transparentno društvo v Sloveniji.
Dolgo ste bili rokometaš, kasneje trener, še vedno vas videvamo na tekmah. Kako dandanes gledate na rokomet, ki ste mu posvetili življenje, glede na to, da vam je pravzaprav več vzel kot dal?
Rokomet bo za vedno ostal sestavni del mojega življenja. Dal mi je več od športa. Če ne bi bilo rokometa in s tem poškodb, ne bi spoznal takšnih in drugačnih ljudi. Moja poznanstva ne bi segala tako daleč, da bi doživel takšno zgodbo, kot sem jo. Absolutno spremljam vse, kar se dogaja, kolikor mi dopuščata čas in zdravje. Sem prisoten na vsaki tekmi, če ne fizično, pa zagotovo prek medijev, časopisov. Spremljal sem naše punce na svetovnem prvenstvu, odločitve selektorja pri izbiri reprezentance, njegovemu delu. Še vedno sem aktiven, sledim trendom in smernicam sodobnega rokometa. Zame je to več kot šport in hvaležen sem mu. Sem pa eden tistih, ki so za igranje rokometa plačali davek. Sam pravim, da vsak evro, vložen v šport, pomeni pet evrov manj vloženih v zdravje. V mojem primeru se izrečeno ne vidi, ampak pri meni pretehta, da sem spoznal vse te dobre ljudi. Razen teh iz centra Paracelzus bi v prvi vrsti omenil svojo družino, ker če zraven sebe nimaš najbližjih, ti nič ne pomaga, pa si lahko še tak heroj. Vemo, da se tekma igra do zadnjega sodnikovega piska, in dokler nekdo zgoraj ne reče, da je konec, se moraš boriti. Upanje umira zadnje. V mojem položaju vidiš, kakšen je kdo v časih, ko potrebuješ pomoč. Tukaj so prijatelji iz športnih dni v Trbovljah, Trebnjem, Dobovi, Celju. Ljudje iz vse Slovenije. Nikomur ne bi rad naredil krivice, da ga ne bi omenil, ampak izpostaviti moram svojega nekdanjega trenerja Miša Toplaka, ki ima razen fitnesa tudi zdravstveni in medicinski del. V ogromno primerih mi je pomagal pri mojih težavah, tako življenjskih kot zdravstvenih. Posebna zahvala gre tudi osebju srčno-žilnega oddelka Splošne bolnišnice v Celju.
V vas še tli želja, da bi se vrnili v rokomet, morda kot trener ali v kakšni drugačni vlogi?
Ne, kot trener ne bi imelo smisla. Se pa zelo aktiviramo v društvu paraplegikov, da, upam, postavimo pararokometno reprezentanco. Ta je že odigrala mednarodne tekme. Sodelujem v paraatletiki in parakošarki. Ampak ne na ravni reprezentance, ker če hočeš biti profesionalec, je tudi v tem športu to že na tako visoki ravni, da si je težko predstavljati. V parašportu je profesionalizem primerljiv s profesionalizmom v običajnem športu. Trenerstvo verjetno ne bo prišlo v poštev, vsaj ne v rednem treniranja pod narekovaji normalnih športnikov. Ko govorimo o pararokometu, pa sem absolutno zraven.
Spomnimo se, da ste že odigrali tekmo pred poslovilnim večerom Uroša Zormana in Luke Žvižeja v Zlatorogu …
Tako, tisto je bila naša prva uradna tekma proti Hrvaški. Po tem so nas hrvaški paraplegiki povabili na mednarodni turnir; bilo je malo pred pandemijo. Tam smo dosegli tudi prvo zmago. Nikakor ne bi rad kritiziral naše paraorganizacije, ampak pri nas je še vse v povojih. Veliko dela je še pred nami. Je pa jasno, da so superge in žoga cenejši kot voziček, ki stane 10 tisoč evrov. Ovir je torej kar nekaj.
To so, razen nenehnega boja z zdravjem, torej vaši naslednji izzivi …
Absolutno. No, prva stvar je, da smo jaz in ljudje okrog mene zdravi in s tem zadovoljni. Kar zadeva hobije, pa je tako, da ko si enkrat v športu, si vedno v športu. Naj še enkrat rečem hvala vsem, ki so bili z menoj. Toda reči hvala je veliko premalo v primerjavi s tem, kako hvaležen sem vsem. Še enkrat naj povem, da sem čisto navaden smrtnik, a imel sem srečo, da sem imel ta šport zares rad; tako sem z vsem srcem in ponosom zaigral tudi za slovensko reprezentanco.
Kje Nenad Stojaković bije svoj naslednji boj? V komori, kakršno ima tudi Sergio Ramos!
V urniku Nenada Stojakovića je v teh tednih vsak dan dobra ura rezervirana za obisk Medicinskega centra Paracelzus. Tamkajšnji dobri ljudje, kot jih opisuje sam, mu s terapijo v hiperbarični komori poskušajo pomagati pri reševanju prsta oziroma kar cele noge, saj mu zaradi rane v povezavi z diabetesom grozi amputacija.
Kaj sploh je hiperbarična komora? Še zdaleč ne gre samo za napravo, ki pomaga ljudem s tako hudimi težavami, kot jih ima Nenad Stojaković. V osnovi gre za pripomoček za zelo dobro počutje, ki z dovajanjem visoko prečiščenega kisika ljudem omogoča boljše počutje, hitrejšo in boljšo regeneracijo svojih teles ter hitrejše okrevanje po poškodbah. Namenjena je vsem, od športnikov do poslovnežev. Kot je pojasnil vodja Medicinskega centra Paracelzus Drago Zupanc, terapija blagodejno vpliva na telo in duha po stresnih sestankih, izpitih, predtreningi in zahtevnimi tekmami ter po njih. Poškodbe, denimo mišične, ali kakršnekoli rane se ob uporabi hiperbarične komore celijo od 40 do 70 odstotkov hitreje. Posebej koristna je za ljudi z diabetesom, avtizmom, tiste, ki so preboleli covid-19.Skratka – pomaga tako pri izboljšanju psihofizičnega počutja kot pri obolenjih in regeneraciji. Eden najuspešnejših tenisačev na svetu jo ima na različnih koncih sveta. Nekoč jo je Oxyhelp, katerega zastopnik je Paracelzus, nameraval poslati na kliniko v Celje, a so jo v Paracelzusu odstopili njemu zaradi poškodbe in počakali na novo.
K njim na terapijo prihajajo mnogi športniki; rokometaši, hokejisti, ekstremni kolesarji in tekači ... Razen v Celju, kjer hiperbarično komoro uporablja Stojaković, imajo eno tudi v regeneracijskem centru Kisikon v Ljubljani, edino večmestno komoro višjega standarda te vrste, v kateri lahko hkrati v tretmaju uživajo štirje posamezniki, poleg drugih regeneracijskih tretmajev v sodelovanju s Paracelzusom.
Stremijo k temu, da bi vsaj eno ali dve hiperbarični komori imela vsaka slovenska regija. Eno ima v svoji ordinaciji Fizio-Šport v Škofji Loki dolgoletni manualni terapevt rokometne in zdaj nogometne reprezentance Žan Rant Roos. »Za športnike je to vsekakor dodatna pridobitev, ki poleg vsega, kar delamo z njimi, športnikom pomaga k hitrejši in boljši regeneraciji tkiva,« je povedal član strokovnega vodstva slovenske nogometne reprezentance.
Ker v Sloveniji po Zupančevih besedah zavarovalnice pokrijejo le okrog 500 tretmajev na leto – že drugod po Balkanu se ta številka giblje med 15 in 20 tisoč –, se vse več ljudi po vzoru znanih športnikov odloča za lastno hiperbarično komoro. Vsi si je seveda ne morejo privoščiti, saj gre za investicijo, primerljivo z nakupom avtomobila. A kot pravijo pri Paracelzusu, zastopniku za Oxyhelp, ki pokriva velik del Evrope, dobro investicijo. Ljudem, kot je Nešo, ki si s slovensko pokojnino tega ne more privoščiti, pa z veseljem odprejo vrata svoje ordinacije.
