Bi Slovenija na svetovnem prvenstvu v Franciji osvojila bron, če ne bi bilo Veselina Vujovića? V Sloveniji so mnogi prepričani, da je Vuja tisti odločilni kamenček v mozaiku …
Bi se kar strinjal. Na začetku smo bili skeptični, ali je Vujović pravi za nas ali ne, kajti vemo, kakšen je bil kot igralec. Vendar vidimo, da tega ne smeš primerjati. Biti igralec je eno in ni nujno, da kot trener razmišljaš enako. Vemo, da je bil Vujović kot igralec konflikten. Potem se je nekako iskal, ampak očitno je zdaj vse te stvari izoblikoval v dobro celoto. Je izjemen motivator, je rojen zmagovalec, pri njem ni nikoli predaje, točno se ve, da je veliki šef. Dokler bo tako, torej dokler bo imel proste roke, je zagotovo on največji dobitnik.
Vemo, da se nekateri igralci v zadnjem času od reprezentance niso poslovili idilično. Vemo, kako so odšli recimo Gajić, Škof in na neki način tudi Zorman. Pričakujete, da se bodo ti fantje odzvali vabilu na tekmo, oziroma mislite, da bi se morali?
Če se jim bo to ustrezno predstavilo, mislim, da ja. Vseeno gre za športnike, ki stojijo trdno na tleh, imajo izoblikovane poglede na šport. Pri nas nimamo takih zvezdnikov kot kje drugje. Bili so nesporazumi, ampak treba jih je rešiti. Kako? Tako kot v vsaki družini: treba se je usesti in pogovoriti. V dobrobit slovenskega rokometa mislim, da bi to morali rešiti vsi skupaj.
Ta reprezentanca bi bila zelo močna. Tu so Žvižej, Zorman, Gajić, Škof … Skratka igralci, ki še vedno igrajo na najvišji ravni. Je to za vas skrb vzbujajoče ali si Slovenija lahko privošči, da se odreče takim igralcem?
Skrb vzbujajoče je to, da določeni igralci nočejo igrati iz takšnih in drugačnih razlogov. To je pereč problem. Razumem, da ne igraš zaradi težav s poškodbami ali zaradi slabe forme. Da rečeš, da ne boš igral, ker reprezentanco vodi ta selektor ali ker si se odločil, da si boš pač vzel odmor, se mi ne zdi dobro. Rešitev vidim v zdravih odnosih z vseh strani. Treba je izpolnjevati tiste obveznosti, da bodo igralci rade volje prišli, kajti Slovenija ima majhen bazen. Ne moremo vsako leto menjati treh ali štirih igralcev. Treba je postaviti sistem, jasno pa je, da vsak igralec ne ustreza vsakemu sistemu. Selektor mora biti jasen, kakšne igralce potrebuje, in mislim, da se mora na osnovi tega narediti sito. Če kakšen igralec izpade, pa mislim, da ne bi smel biti noben problem. Nihče ne bi smel biti užaljen.
Se vam torej zdi, da so bili vsi prej omenjeni igralci prehitro užaljeni?
Da, ampak to se je zgodilo zato, ker niso bili izpolnjeni vsi ti pogoji. Reprezentante je treba obiskovati, moraš se z njimi pogovarjati, moraš videti, v kakšni formi so ... Mislim, da komunikacija v takih stvareh vedno šepa. Promet mora biti dvostranski, ne samo enostranski. 'Se bova slišala pet dni pred zborom,' ni ustrezen pristop. Čas za to imaš vse leto. Selektor je zdaj brez kluba in ima več časa, poleg tega ima na zvezi svoj štab z ljudmi, ki morajo obiskovati igralce. Če bo tako, se bo igralec bolj čutil del reprezentance.
CELOTEN INTERVJU Z ROMANOM PUNGARTNIKOM, V KATEREM JE SPREGOVORIL ŠE O MARSIČEM ZANIMIVEM, MED DRUGIM TUDI O POMEMBNOSTI ZAKULISNIH IGER, SI PREBERITE V SOBOTNI TISKANI IZDAJI EKIPE SN.
