Medtem ko je slovenske množice obnorel gorski zdravnik, je Nenad Stojakovič izgubil vero v slovensko zdravstvo, medtem ko številni Slovenci romajo na avstrijsko Tirolsko, kjer operira Der Bergdoktor alias dr. Martin Gruber alias Hans Sigl, si sam želi v Švico, kjer bi ga operiral Friedrich Sgier. A če je tisti gorski šarmantnež, ki je kot pred mnogimi leti Esmeralda obnorel ljudstvo na sončni strani Alp, samo fikcija, je njegov boj za odhod v Švico še kako resničen. No, pravzaprav ni, po zaslugi mačehovskega odnosa države, njenih ustanov in povsem brezosebne birokracije je še vedno predvsem in samo fikcija.
Nenad Stojakovič, ki je bil kot rokometaš sinonim za borbenost, je šel zaradi težav s hrbtenico že trikrat pod nož. Prvič že daljnega leta 1989, pa potem leta 1994, obakrat se je vrnil na igrišče, še več, bil je član reprezentance, ko je le-ta po osamosvojitvi orala ledino. Šestnajst let je ta obrambni specialist igral v prvi slovenski ligi, v Rudarju, Trimu in Dobovi, leta 1993 si je pri 27 letih prvič nadel reprezentančni dres in ga nosil nadaljnjih šest let. Od brona na sredozemskih igrah v Montpellieru leta 1993 pa vse do leta 1999 in Veszprema, ko si je Slovenija na račun Madžarske izborila mesto na EP 2000. Evropsko prvenstvo, ki v marsičem predstavlja mejnik slovenskega rokometa, je minilo brez njega, leta 2005 pa je potegnil črto pod kariero igralca. Ob tem je ves ta čas delal v celjski Cinkarni ter goltal ketonale, da se je lahko prebil čez tekmo, trening ...
Njegova kalvarija se je začela kakšna tri leta po koncu kariere, ko je še tretjič operiral hrbtenico. Stanje se po operaciji namreč ni izboljšalo, prej nasprotno. Leta 2012 se je odločil za vnovične preiskave, ki so pokazale dodatne okvare v prsnem predelu hrbtenjače. "Takrat so mi predlagali operacijo, ki bi bila precej rizična, zato sem se odločil za alternativno zdravljenje in se s pomočjo dobrodelne akcije, ki jo je organizirala prijateljica Dragana Jusupović, odpravil v Brazilijo. Ta alternativa je sicer pomagala dosti ljudem, a jaz žal nisem bil med njimi," je začel svojo pripoved, pri kateri vprašanja niti niso bila potrebna. Bil je to monolog na dah, na dušek.
ŠVICA KOT REŠILNA BILKA
Stanje se mu je po Braziliji izboljšalo le za kratek čas, potem pa je šlo znova le še navzdol. Možaka, ki se je nekoč na šestmetrski črti kot za šalo ruval s sto in še nekaj kilogramov težkimi hrusti, noge niso več ubogale, kronična bolečina pa je postala del vsakdanjika. "Sredi junija 2015 sem se, takrat že na vozičku, saj se na noge nisem mogel več zanesti, odpravil na polikliniko, k dr. Barbari Smrke. Bil sem nemudoma hospitaliziran, ostal sem en mesec, v katerem so opravljali preiskave. V tistem mesecu dni se nikakor niso mogli odločiti, kaj naj storijo z menoj. Po domače povedano, zavlačevali so..."
CELOTNO IZPOVED SI LAHKO PREBERETE V SOBOTNI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI SI JO LAHKO ZAGOTOVITE TUDI NA SPLETNEM NASLOVU TRAFIKA24.SI
