prasarita 06 Odkrito.si

Ženske imamo poslanstvo, zato moramo ostati ...

Iryna Osypenko Nemec in Matjaž Nemec Svet24.si

Konec ljubezni: Matjaž Nemec in Iryna Osypenko se...

Ženska Petisvet.si

Veliko fatalnih žensk se zlomi

sneg Svet24.si

Pobelilo bo večji del Slovenije, na ta dan bo ...

severina kojić Svet24.si

Severina iskreno o svojih lepotnih popravkih

cardi b Najstnica.si

Cardi B priznala, da je depresivna

Marko Potrc Njena.si

Marko Potrč pokazal svojo vročo postavo

Miha Andolšek
Miha Andolšek
8 24.03.2017 19:56:06

Nenad Stojaković in njegov boj: Kako je reprezentant postal fliper žogica

Grega Wernig
Ko smo pred dobrimi tremi leti nazadnje sedeli za isto mizo, je še prikorakal na dogovorjeno mesto. Počasi, z bolečim izrazom na obrazu, pa vendar na lastnih nogah. Zdaj noge niso več dovolj zanesljive, zdaj se je Nenad Stojakovič pripeljal na invalidskem vozičku. On, ki je bil nekoč pojem borbenosti ter vzorčen primer vsestranskega športnika.

Bil je športnik od glave do pete, športni multipraktik, iz rokometa je namreč zajadral v atletiko, suval kroglo, pa nato udrihal po odbojkarski žogi, na koncu pa se je vrnil k svoji prvinski ljubezni rokometu. Trboveljski Rudar, Trebnje, Dobova, pa reprezentanca, s katero je na sredozemskih igrah leta 1993 osvojil prvo kolajno v njeni zgodovini. Srčen borec na igrišču ter priljubljen lik v slačilnici. Ko je bila Ekipa še mesečnik, je nastal zapis z naslovom "Tudi NBA še nisem prečrtal" oziroma nekaj v tem smislu. In tudi zato ga je tako težko gledati v invalidskem vozičku.


Trikrat so mu že operirali hrbtenico, nazadnje leta 2008, a stanje se ni izboljšalo, prej nasprotno, bolečina pa pri tem ostaja del vsakdanjika. Stisk roke je kljub temu še vedno čvrst, iskrica v očeh še ni ugasnila, vedrina z obraza še ni izginila, pa čeprav je bolečina vseskozi prisotna. Še bolj kot bolečina pa ga v zadnjem času kljuva krivica, ki se mu godi.

nenad stojakovic gw
Grega Wernig
Ko smo sedeli na spomladanskem soncu v bližini njegovega doma, vprašanja niti niso bila potrebna. Bil je razočaran, jezen, ker se je znašel v labirintu, iz katerega ne najde poti, in besede so kar vrele iz njega. Na njegovem obrazu in v njegovem glasu boste sicer zaman iskali sledove bolečine, zagrenjenosti in stiske, le ko povzdigne glas, je mogoče zaznati razočaranje in ogorčenje. Razočaranje in ogorčenje, da je kot nekakšna fliper žogica, ki si jo sem in tja podajajo zdravniki, zavod za zdravstveno zavarovanje ... Govoril je na dah, bil je to monolog iz duše, brez pogleda v papirje je kronološko neverjetno natančno popisoval svojo kalvarijo, ki se vleče slabi dve leti, ustavil se je le vsake toliko, ko je k mizi pristopil kakšen znanec ali prijatelj. In ni jih bilo malo, ki so mu želeli stisniti roko ter z njim izmenjati besedo ali dve.

Ničesar ne skriva, ničesar ne olepšuje, neusmiljeno iskreno govori o tem svojem boju z mlini na veter. Luč na koncu predora je zanj posvetila v Švici, na kliniki v Luzernu, pri enem bolj priznanih strokovnjakov za okvare, kakršno ima on. Toda tja ga ne želijo napotiti, zavlačujejo, prirejajo, zavajajo in si ga podajajo, ob tem pa mu ponujajo alternativo, v učinkovitost katere še sami ne verjamejo in ki je kot takšna zanj nesprejemljiva. Tu ne gre za maščevanje, revanšizem, le za njegovo plat resnice; želi, da se izve njegova zgodba. Zgodba državljana N. S., ki je v dresu z državnim grbom nastopil 33-krat, zdaj pa si ga taista država podaja kot fliper žogico. Žal ni ne prvi ne zadnji. "Prosim, napiši, da ne gre samo zame. Groza me je denimo pomisliti, da bi se to dogajalo z mojim otrokom. Takrat ... Veš, ko si enkrat prignan tako daleč, že malce lažje razumeš, kako se denimo lahko zgodi Izola."


Z ogorčenjem pripoveduje o tem boju z zdravstveno-birokratskimi mlini na veter in mačehovskem odnosu države, potem pa v isti sapi z neizmerno hvaležnostjo govori o ljudeh, ki ga podpirajo in mu stojijo ob strani. "Žena podpira štiri, mah, kaj štiri, dvanajst vogalov pri hiši." Pa naprej, o starejšem sinu Vanji, o prijateljih, ki so mu pomagali ...


Pripoved državljana N. S., ki ni bil nikoli kazensko preganjan, ki je le enkrat ali dvakrat peljal sedemdeset tam, kjer je omejitev petdeset, kar je bil njegov največji prekršek. Državljan N. S., ki je tri desetletja zaposlen v Cinkarni in ki si je 33-krat nadel dres z državnim grbom, ob tem pa jemal po dva ali tri ketonale, da je utišal bolečino. A to seveda danes ne zanima praktično nikogar, danes je ujet v labirintu.


Vse življenje je bil človek v modri halji, "working class hero", ki zdaj bije boj s tistimi velikimi vrači medicine v belih haljah. To je njegov upor, njegova izpoved. O birokraciji in nemoči malega človeka, ki je ujet v neko kolesje. Pa o boju s samim seboj in s svojo psiho, o dobrih ljudeh, ki mu stojijo ob strani in ki so še vedno pripravljeni priskočiti na pomoč ... Ne skriva, ne olepšuje in ne zamolči, pred tebe položi svoje življenje. Tu imaš. Brez samopomilovanja, brez napihovanja preteklosti in brez olepševanja prihodnosti. Izpoved in pripoved, med katero vam bo pogosto prišla na misel tista Hamletova »nekaj gnilega je v deželi tej«. V soboto ekskluzivno samo v Ekipi SN ... Mi v nasprotju z državo nismo pozabili, kdo in kaj je Nenad Stojaković.

Članki iz rubrike