Slednje bo tudi prva ura resnice za črnogorskega stratega in njegovo prevetreno zasedbo. O tem, koliko se (že) pozna Vujovićeva roka, je namreč v tem trenutku nehvaležno in prezgodaj govoriti. Razlika v kvaliteti je v primerjavi z Latvijo in/ali Slovaško precejšnja, pravzaprav tolikšna, da je nemogoče podati konkretnejšo oceno, zato v tej luči tudi o sobotni tekmi ne gre izgubljati preveč besed.
Od uvodnih minut dalje je bil to enosmeren promet, gibanje rezultata pa temu primerno. Z revije v soparni Rdeči dvorani morda velja izpostaviti le to, da je Slovenija še drugo tekmo zapored prejela le dvajset golov in da so bile strelske vloge znova enakomerno porazdeljene, med strelce se je namreč vpisalo trinajst rokometašev oziroma še eden več kot v sredo v Prešovu. Igra mačke z mišjo bi bil bržkone še najboljši opis, ob odsotnosti hrusta Dainasa Krištopansa je bil praktično edini nevaren igralec zdesetkanih gostov Aivis Jurdžs, že tam nekje od sredine prvega polčasa pa je bilo edino vprašanje končna razlika.
Še pet do rekorda
Njegov klubski soigralec Miha Zarabec je denimo do zdaj zbral "le" dva nastopa v dresu z državnim grbom, Luka Žvižej pa je že pri številki 207 in ga od absolutnega rekorderja Bena Lapajneta (212) loči le še pet nastopov. Levo krilo Celja PL je sicer prav pri vrhu tudi na večni lestvici strelcev, v soboto je Luka zabil še svoj 686. gol in za vodilnim Alešem Pajovićem zdaj zaostaja le še enajst zadetkov. Če bo zaigral na Poljskem, bo prej ali slej Slovenija dobila novega rekorderja v obeh kategorijah.
SVEŽINA IN KONKURENCA
Uvod, predigra je zdaj končana, Vujović je lahko zadovoljen z začetkom zgodbe na slovenski klopi. Domača premiera pred očmi nekdanjih selektorjev Mira Požuna, Slavka Ivezića in Nika Markovića je minila brez stresov in pretresov, kvalifikacije so bile rutinsko pripeljane h koncu, preizkusil in iz prve roke je lahko spoznal precej fantov, tudi pristop in motiv pa sta bila v želji po dokazovanju na zadovoljivi, da ne rečemo visoki ravni. "Že dan pred tekmo so se fantje na treningu naposlušali kritik, saj so bili z mislimi že na dopustu in je bila motivacija na dnu. Opozoril sem jih, naj se nikar nihče že danes v tej vroči dvorani poslovi od evropskega prvenstva ali olimpijskih iger. Naj me ne privedejo v položaj, da jih zaradi nemotiviranosti, letargičnosti naslednjič ne bom poklical. Rekel sem jim, naj bodo zbrani vseh šestdeset minut, igrajo obrambo in naj ne podcenjujejo Latvije. Brez neumnosti in ekshibicij, odigrajo naj maksimalno, da pokažejo, da gre za resno reprezentanco. In mislim, da so vsi fantje dali vse od sebe," je bil na koncu dneva s pristopom zadovoljen Vujović, pri tem je nekaj besed namenil še nekaterim posameznikom, ki v preteklosti niso bili ravno standardni reprezentanti.
"Blagotinšek nam bo s svojo konstitucijo zelo koristen, ne vem sicer, zakaj je imel sodnik danes težave z njim, zakaj ga je vzel na piko, res pa je, da bi moral tudi Blaž popraviti delo nog. Potem sta tu atomski mravlji (Staš Skube in Miha Zarabec, op. p.), ki ju bo Evropa šele zdaj zares dobro spoznala in ki sta pokazali, iz kakšnega testa sta, pozitivno me je presenetil tudi Vid Poteko. Tehnično morda ni povsem izšolan in dovršen igralec, na podlagi tega ga nikakor ne bi klical, a njegov učinek na terenu in njegova borbenost nedvomno izničita marsikatero tehnično pomanjkljivost. Vsi ti fantje so prinesli konkurenco, svežino, nekaj, kar je morda v zadnjem obdobju manjkalo reprezentanci Slovenije."
ČRVIČENJE
Kakšne resnejše dileme so mu bile tokrat prihranjene, delo so mu namreč precej olajšale tudi številne odpovedi (Škof, Prošt, Gajić, Bezjak, Zorman ...), ki so junija, na predvečer zaključka sezone, sicer že stalnica. Precej težje odločitve ga čakajo novembra, ko bo izbiral kandidate za odhod na močan prijateljski turnir v Nemčijo, in še bolj težke mesec dni pozneje, ko bo moral izluščiti največ osemnajst potnikov za jubilejni deseti nastop na evropskem prvenstvu.
Jubilejno deseto
Poljska bo gostila dvanajsto prvenstvo stare celine, Slovenija pa je do zdaj izpustila le dve (1998 in 2014). Najodmevnejši rezultat je seveda dosegla leta 2004, ko je na domačih tleh osvojila drugo mesto. Srebro, ki v vitrinah še dandanes čaka na družbo. Slovenci so sicer med najbolj rednimi udeleženci EP, prav na vseh so do zdaj nastopile le Hrvaška, Španija, Francija in Rusija, po enega pa so izpustili Nemci, Švedi in Danci, potem pa že pridejo Slovenci in naši vzhodni sosedje Madžari.
Kandidatov je precej, po juniju in zaključku kvalifikacij pravzaprav le še več, vsak pa ima svoje bolj ali manj trdne argumente. Če pod drobnogled vzamemo denimo le najbolj oblegano mesto srednjega zunanjega, kjer so ob atomskih mravljicah, kot selektor pravi Trebanjcema Stašu Skubetu in Mihi Zarabcu, še dolgoletni kapetan Uroš Zorman in gonilna sila Szegeda Dean Bombač ter eden najboljših organizatorjev igre bundeslige Marko Bezjak, ki si je s poškodovano roko zadnjo tekmo kvalifikacij ogledal s tribune "domače" Rdeče dvorane. Tista, da od "viška" ne boli glava, bo jeseni in pozimi na resni preizkušnji, marsikatera božična želja pa bo ostala neuresničena. "Uf, ne spominjajte me, verjemite, že danes me črviči v želodcu, ko samo pomislim na to."
RAZLIČNI TIPI
Do novembra oziroma decembra je sicer še daleč, v soboto je komaj dobro padel zastor na sezono 2014/15, ki bo, kar zadeva reprezentanco, ostala v spominu po SP v Katarju in zamenjavi na selektorskem stolčku, tako eno kot drugo pa je pustilo precej mešane občutke. Zdaj sledi ... "... odmor, da si fantje spočijejo telo in duha, nabralo se je marsikaj. Želim, da bi imeli dobro komunikacijo, da bi bili ves čas v kontaktu in bi jim svetoval, kaj bi lahko popravili pri svojem delu in igri, ter da bi se tudi s pomočjo tega hitreje vklopili v naš mozaik. Ko se bomo spet zbrali, namreč ne bomo imeli prav veliko časa, da bi se posvetili vsaki malenkosti," se nadeja selektor, ki od vseh fantov pričakuje predvsem pravi odnos.
Ne glede na vlogo in ne glede na minutažo. "Vem, da ni isto igrati za klub ali reprezentanco. Fantje so v svojih klubih vsi po vrsti nosilci igre, tu pa imajo na voljo deset, morda dvanajst minut in v tem času morajo dati celega sebe. Vsi, ki ne bodo užaljeni z zgolj tremi ali petimi minutami igre, bodo dobrodošli v reprezentanci. Z vsemi tistimi, ki mislijo, da bi morali igrati več, kot mislim jaz, pa bomo težko našli skupen jezik. Verjamem pa, da takšnih ne bo prav veliko," opozarja karizmatični Črnogorec, ki je čisto za konec povlekel še eno zanimivo misel, ki jih sicer eno za drugo stresa iz rokava.
"Fantje morajo verjeti, da lahko naredijo sijajen rezultat. Malo reprezentanc na svetu ima tako različne tipe igralcev kot prav Slovenija. In če bodo imeli dobrega selektorja, lahko naredijo marsikaj," je skozi smeh končal Vuja, ki so ga v sobotnem večeru številni pocukali za rokav v želji po avtogramu, selfiju, besedi ali dveh ... S svojo karizmo in neposrednostjo ter seveda tudi vpoklicem domačih matadorjev iz Celja in Velenja je hitro pridobil simpatije javnosti in v tem bržkone že prekosil svojega predhodnika. Ali ga bo tudi v rezultatskem pogledu, pa bo treba počakati najmanj do januarja, če ne kar aprila in kvalifikacij za Rio.
