Hrvaška – Slovenija 29:26 (15:15)
Arena Zagreb, gledalcev 15.600, sodnika: Horaček in Novotny (oba Češka).
* Hrvaška: Kuzmanović (8 obramb), Pešić (4 obrambe), Duvnjak 1, Šoštarić 3, Šimić, Srna 2, Pavlović 3, Karačić 2, Maraš 3, Mamić, Mandić, Lučin, Martinović 5, Šušnja, Šipić 5, Glavaš 5 (4). Selektor: Dagur Sigurdsson.
* Slovenija: Baznik, Ferlin 1 (6 obramb), Lesjak (4 obrambe), Blagotinšek, B. Janc 3, Dolenec 1, Kljun, Slatinek Jovičič 2, Kodrin 3, Zarabec 2, Horžen 3, Makuc 3, Kavčič, Mačkovšek 2, Novak 1, Vlah 5 (1). Selektor: Uroš Zorman.
* Sedemmetrovke: Hrvaška 4 (4), Slovenija 1 (1).
* Izključitve: Hrvaška 4, Slovenija 8 minut.
Ko začneš končno malo uživati na prvenstvu, pa moraš domov. Tako je med spremljanjem tako in drugače napetega sosedskega spopada Slovencev in Hrvatov dobro rekel novinarski kolega z nacionalnega radia, kajti končno smo gledali Slovenijo, ki bi si jo želeli videti tudi na prejšnjih (odločilnih) tekmah. Kljub porazu (29:26). Prvenstvo so Zormanovi izbranci izgubili že prej …
Kaj bi lahko bilo, če bi bilo, smo se na sprva sončno, nato sivo in nazadnje črno ter mokro nedeljo v Zagrebu spraševali v pričakovanju labodjega speva Zormanove čete na tem turnirju. Ker se je pač vlekla kot ponedeljek tja do 20.30, ko se je začel sosedski rokometni el clasico, kot si ga Slovenci niso želeli. Kakšen večer bi to lahko bil, če bi Slovenci ali proti Islandiji ali proti Egiptu pokazali vsaj i od igre iz Pariza. Če bi izgubili kakšno žogo manj od šestintridesetih, kot so jih skupno zmetali stran ob porazih z 18:23 in 25:26 … Bil bi to spektakel brez primere, naslednji goreč sosedski derbi, na katerem bi šlo med večnima rivaloma na življenje in smrt. V športnem žargonu, seveda – obema bi šlo za preživetje na turnirju, uspelo bi enemu.
Tako pa je bil to le praznik Hrvatov in sedmina Slovencev, ki so vsaj umrli pokončno. V nakupovalnem centru poleg Arene so Zaprešić boys in Thompson nažigali iz zvočnikov hrvaške navijaške in bojne pesmi že (več) kot dve uri pred tekmo. Hrvaški navijači so peli in pili, slovenski le pili. Tudi teh je bilo v tistem nabito polnem lokalu in pred njim kar nekaj, ne pa toliko, kot bi jih bilo, če bi Zormanovim možem šlo za kaj več kot le častno slovo. »Karte smo kupili že prej, pa smo prišli. Zakaj pa ne,« nam je eden od navijačev iz domačih krajev Blaža Janca povedal s kislim nasmeškom, vstopnice je pač kupil v dobri veri, da bo Slovencem šlo za četrtfinale. In da ga bo(do) po zmagi nad Hrvati proslavil(i) v prestolnici Hrvaške.
Vendar slavili so Hrvati. V fantastičnem vzdušju, ki ga je pričaralo več kot 15 tisoč navijačev, med njimi nekaj sto Slovenci. Arena je bila četrt ure pred uvodnim žvižgom sodnikov nabito polna. »Igraj moja Hrvatska, srce mi gori,« je grmelo s tribun, preden so na igrišče pritekli Sigurdssonovi in Zormanovi izbranci za ta večer. »V boj, v boj, za narod svoj,« pa preden so gostitelji odprli tekmo s sredine igrišča. Lepo je bilo videti, da med igranjem obeh himn pred tem nismo slišali niti enega samega žvižga, leta 2000, ko sta reprezentanci v istem mestu odigrali prvi epski dvoboj, ali pa štiri leta kasneje na Euru v Sloveniji je bilo to nepredstavljivo. Malo manj lepo je bilo poslušati skandiranje »malo vas je, malo vas je pi…«, ko so si Slovenci in Hrvati tik pred polčasom skočili v lase. Pošteno se je zaiskrilo, na igrišče je znova prihitel tudi Zorman, ki je iz gneče odpeljal Srno. Vročekrven je bil videti predvsem njegov nekdanji varovanec iz Trebnjega Filip Glavaš, ki je že nekaj minut prej poslal kdove kam vse Urbana Lesjaka po Celjanovi provokaciji pri eni od sedemmetrovk.
Na igrišču prijateljstva ni bilo, o kakšnih sosedskih uslugah ni bilo govora Slovenci so začeli tako, kot je dan prej napovedal Miha Zarabec, da bodo. Saj veste, ko je rekel, da želi(jo) Hrvatom uničiti vse. Jih sklatiti iz oblakov. Kako so noreli od navdušenja številni islandski navijači na tribunah, ko je Klemen Ferlin po šestih minutah igre prek celega igrišča zadel za 5:0. Jasno, za Slovence so navijali, ker je islandsko vrsto v četrtfinale peljala zmaga Zormanove vrste ali remi. Hrvati so na svoj prvi zadetek čakali skoraj osem minut, pa še to so ga dosegli, ko odlično razpoloženega Klemna Ferlina zaradi izključitve Blaža Blagotinška ni bilo med vratnicama. Na pomoč precej brezidejnemu hrvaškemu napadu je ob izidu 7:10 (s hrvaškega zornega kota) na kratko prišel Domagoj Duvnjak, a Hrvate sta v stiku s Slovenci, ki so vmes pobegnili na +5 (12:7), držala predvsem mladi Mateo Maraš in Filip Glavaš. Arena je gorela, ko je Zvonimir Srna približal Hrvaško na zadetek zaostanka, Marin Šipić pa pred zadnjo minuto prvega polčasa poskrbel za prvo izenačenje po 0:0 – med glavnim odmorom je na semaforju pisalo 15:15.
Šipić je ob vstopu v 40. minuto poskrbel za prvo hrvaško vodstvo (20:19), Srna pa na krilih obramb Dominika Kuzmanovića za petnajst minut pred zadnjo sireno za prvih +2 (24:22). Ko je Igor Karačić pet minut kasneje, ko črnem obdobju v slovenski igri kar ni bilo videti konca, zadel za 25:22, razigrani in motivirani Velenjčan Mario Šoštarić pa za njim za 26:23, je počasi postajalo jasno, da Slovenci ne bodo pokvarili fešte v Zagrebu. Za vsak slučaj sta bila tam znana češka sodnika Horaček in Novotny, ki sta tekmo s Hrvati nazadnje mirno pripeljala do konca …
Urošu Zormanu to ni ušlo in ni imel težav povedati naglas, kaj je botrovalo k porazu njegove ekipe. Oziroma kdo. »Enostavno lahko rečem, da ni nihče pričakoval, da bomo tekmo tako odprli. Potem pa je bilo treba nekaj narediti. Če bi šli mi že na odmor s takšno prednostjo, s kakršno bi tudi morali iti, bi v nadaljevanju težko kaj naredili, seveda govorim za druge. Tako da so že v prvem polčasu poskrbeli, da so nas ujeli. Mic po mic,« je začel Zorman in še konkretneje nadaljeval: »Danes se ni igral samo rokomet, če smo pošteni, smo to vsi videli. Ampak ne boli toliko tale tekma, ker vem, da smo bili boljši, odigrali smo res dobro tekmo, nekatere stvari nam pač niso bile dovoljene. Bolj me bolijo olimpijske igre, ker vemo, da nam je sodil isti sodniški par v polfinalu. Fantom za danes nimam kaj očitati, dali so res vse. Škoda, da nismo take tekme odigrali že v prejšnjih dneh. Danes je moral domačin preprosto naprej, kar je tudi logično. Kakor so odigrali tekmo, so si na koncu to tudi zaslužili.«
