V skladu s pričakovanji je slovensko reprezentanco na petkovi polfinalni tekmi spremljalo le nekaj sto navijačev - pot v Stockholm je iz našega dela Evrope v tem letnem času zelo zapletena in zelo draga. Mnogi so zato povprek pozivali po organiziranem navijaškem eksodusu, za katerim naj bi stala država in Rokometna zveza, oglasilo se je celo nekaj igalcev. Najbolj odmevno Dean Bombač, ki je pozival k organiziranem prihodu navijačev a državni ravni, tudi Borut Mačkovšek je opozarjal, da bo Hrvatov kar 10.000.
In res jih je bilo. Vendar pa je treba poudariti, da ogromna večina Hrvatov, ki so napolnili stockholmsko dvorano, živi v tem mestu, na Švedskem, na Danskem, na Norveškem ali na severu Nemčije. Tam jih je ogromno, na tekmo so se pripeljali večinoma z avtomobili in vlaki, za finale se bodo v še večjem številu. Iz Hrvaške ni prišlo kaj dosti več navijačev in jih ne bo tudi za veliki finale proti Španiji. O tem ste lahko trdno prepričani, tako pravijo tudi podatki.
Za polfinale ni bilo nobenega posebnega letala iz Hrvaške, za katerim bi stala zveza ali celo država, medtem ko bo za finale zveza le nekoliko subvencionirala en sam čarterski polet, ki bo v Stockholm odpeljal okrog 200 dodatnih navijačev. V zameno za 700 evrov, pa čeprav potniki v Stockholmu sploh ne bodo spali - odhajajo ob 9. uri zjutraj in se vračajo ob 22. uri zvečer. Vse torej povsem primerljivo s Slovenijo oziroma celo slabše. Razlika je predvsem v diaspori - angažiranosti in še bolj v velikosti.
