Pod številko štiri ne moremo pasti

Za vami je sijajna jesen, ena boljših v karieri?
Odkar sem šel v tujino, je bilo to vsekakor najboljše pol sezone, je pa res, da sem zaradi tega tudi precej utrujen, saj se je nabralo minut. Ko se je po poškodbi vrnil Vid Kavtičnik, sem sicer pričakoval, da bom ujel kakšno minuto predaha, a se je zasukalo drugače. Poškodoval se je prvi organizator igre Diego Simonet, zato je bil Vid prekvalificiran v srednjega zunanjega in bolj kot ne sem bil posledično vseskozi na igrišču. Ko vse sešteješ, je to prek trideset tekem po skoraj šestdeset minut, a vedno pravim, da je veliko bolje trideset tekem po šestdeset minut kot trideset tekem po petnajst minut. Vedno bom vesel, če bom igral, zato se ne nameravam preveč pritoževati.

Če je za vami zelo dobra polsezona, pa to težko trdimo za vaš Montpellier. Ob številnih kadrovskih težavah je jeseni vaš klub pošteno šepal ...
V ligi prvakov bomo, kot vse kaže, osnovni cilj vendarle dosegli in se uvrstili v osmino finala. Težavo predstavlja dejstvo, da nimamo širokega kadra, klop je kratka, poškodovali so se nekateri nosilci igre, Mačkovšek se, kot ste lahko videli, ni uspel vključiti in igrali smo praktično brez levega zunanjega. Imeli smo res veliko težav, v ligi prvakov smo za nameček nekaj tekem izgubili v tesni končnici in je, kar je, osvojili bomo šesto mesto, kar nam prinaša zahtevnega nasprotnika v osmini finala. Kar pa zadeva domače prvenstvo, nimamo kaj skrivati, tretje mesto je katastrofa. A ... Zelo težko je igrati proti francoskim ekipam s sredine lestvice, ki imajo kvalitetne ekipe, proračun pa dvakrat ali celo trikrat tolikšen kot denimo celjski. Za nameček igrajo le enkrat na teden, mi pa z zdesetkano ekipo pridemo denimo neposredno s Švedske in potem ni lahko. Verjamem, da se bodo stvari v drugem delu postavile na svoje mesto, je pa seveda problem, če v derbiju premagaš PSG, za njim pa ob tekmi več vseeno zaostajaš šest točk. Potem ti je kristalno jasno, da nisi vsega naredil tako, kot bi moral. Mislim, da tudi v klubu razmišljajo o širitvi igralskega kadra in v naslednji sezoni bomo poskušali z večjo rotacijo zadržati svežino.

Slovencev se v klubu ne morejo znebiti? Eden sicer odide (Mačkovšek), a na to nekaj dni pozneje zvestobo obljubi že drug slovenskega naroda sin (Miha Žvižej).
Prav pred odhodom na priprave smo se šalili s predsednikoma, da pod številko štiri pač ne moremo pasti. Ne vem, kje natančno tičijo razlogi, najbrž so trenerju všeč naša miselnost, naš pristop in odnos do dela, kot vse kaže, mu je pri srcu tudi slovenska rokometna šola. Verjamem, da smo z dobrimi predstavami pustili dober vtis, kar zadeva nas, pa več nas je, boljše je. Tudi to je eden od razlogov, da se imamo lepo v Montpellieru, tudi naše boljše polovice se lahko družijo, saj smo mi pogosto na poti.

Že poleti ste razrešili vse dvome glede prihodnosti in podaljšali pogodbo še za tri leta. Vas je morda vleklo tudi kam drugam?
Z agentom sva preučevala še neke druge možnosti, a s ponudbo Montepelliera sem bil zadovoljen, pristali so na moje zahteve, tudi družina je tu zadovoljna, zdaj se bomo preselili v še večje stanovanje, mesto pa je prijetno za življenje. Tudi klub je na visoki ravni, ima ambiciozne načrte, vemo seveda, da bomo težko francoski prvaki, saj je na drugi strani PSG s svojim nenormalnim proračunom, mogoče ga lahko kdaj ujamemo na levi nogi, a v prvi vrsti želimo postati resna ekipa v evropskem merilu. Za slednje pa je seveda potrebna večja širina igralskega kadra in mislim, da bomo lahko že v naslednji sezoni v ligi prvakov pokazali več.

Bo v tej luči slovenska mafija morda dobila še kakšnega člana, navsezadnje vas je bilo pred kratkim pet?
Zakaj pa ne, a glede na to, da se išče predvsem levi zunanji, težko verjamem, da ga bodo našli prav v Sloveniji (smeh). V Sloveniji imamo veliko izbiro srednjih zunanjih, a kaj ko v Montpellieru Vida v prihodnje vidijo kot srednjega zunanjega, zato smo tudi na tem položaju pokriti in bo v bližnji prihodnosti težko prišla še kakšna slovenska okrepitev. V malo manj bližnji prihodnosti pa nikoli ne veš. Mi bomo vedno zastavili svojo besedo.

Po drugi strani poleti odhaja Matej Gaber, škofjeloška naveza bo po vrsto letih razpadla?
Res je, dolgo dolgo igrava skupaj. Spomnim se ga še kot štirinajst-, petnajstletnika, ko je v Škofji Loki še kot kadet igral skupaj z nami za mladinsko ekipo, takrat sva prvič zaigrala skupaj. Nato sva šla skupaj oziroma je prišel tri mesece za mano še v Velenje, pa potem Montpellier ... Poleti bo moja poročna priča, res sva dobra prijatelja, a kaj hočemo. Takšno pač je življenje, to je profesionalizem, mislim, da je povsem normalno, da gre tja, kjer verjame, da mu bo še bolje, da bo napredoval. Imel bo odličnega trenerja, ki si ga je zelo želel imeti v svoji ekipi, in verjamem, da je sprejel pravilno odločitev.

Pred štirimi leti ste se pripravljali na svoj prvi nastop na velikem tekmovanju. Razlike nekoč in danes?
Takrat sem imel za sabo samo petnajst, dvajset nastopov, pa še to bolj kot ne na raznih prijateljskih tekmah. Bil sem povsem brez izkušenj, sem pa na priprave vseeno prišel z neko gotovostjo, selektor je takrat za položaj desnega zunanjega vpoklical le mene in Davida Miklavčiča, odločil se je, da bo verjel v naju, pa čeprav še nisva imela izkušenj z velikih tekmovanj. Tudi zaradi tega nama je bilo morda malce lažje. Danes pa ... Po osemdesetih nastopih se počutiš drugače, bolj domačega v reprezentanci, komu tudi kaj poveš, svetuješ, takrat pa sem bil jaz tisti, ki je poslušal nasvete. A vse to je normalna hierarhija, velike razlike ni.

Je pritisk pred velikim tekmovanjem glede na to, da je vozovnica za kvalifikacijski turnir OI že v žepu, morda vendarle manjši?
S tega vidika vsekakor, po drugi strani pa ne moremo biti najbolj srečni, da nam je Katar naredil to uslugo. Glede na razmerje moči v evropskem rokometu je težko verjeti, da bo v finalu zaigrala ena izmed ekip, ki še nima zagotovljenega mesta na kvalifikacijskem turnirju, zato se bomo morali za lažjo druščino na turnirju najbrž obrisati pod nosom. A vedeli smo, kako bo. Sicer pa pred nami je EP, postavili smo si visoke cilje, lahko si že tu izborimo neposredno uvrstitev v Rio. Nič ni nemogoče in na Poljsko gremo s takšnim razmišljanjem. Vsi stojimo za tem, kar nam selektor vseskozi vceplja v glavo. Moramo verjeti, da lahko premagamo vsakogar, in samo tako bomo prišli do svojega maksimuma. Kje je to oziroma kakšen je, pa je težko reči. Moramo verjeti, da smo najboljši.

»Vaši« Francozi imajo v lasti vse tri naslove, so aktualni olimpijski, evropski in svetovni prvaki. So glede na vse težave, ki jih imajo, tudi tokrat glavni favoriti?
Res imajo ogromno težav, a treba je vedeti, da nihče nima toliko izkušenj s finali in polfinali kot prav oni. Tudi prva postava je še vedno ista kot v zadnjih letih, je pa res, da bodo imeli manjšo rotacijo in da bodo nosilci, ki so v predtekmovanju igrali po 20, 25 minut, zdaj prišli že precej utrujeni v odločilni del. Nekaj, kar se je recimo dogajalo tudi nam v Španiji, Katarju ... So v malce slabšem položaju, a ob koncu dneva so Francozi še vedno Francozi.