Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Tamara Pocak
Tamara Pocak
25.12.2015 17:04:14
Deli članek:

Gluhost je moj največji dar

So ljudje, ki se v življenju ob najmanjši oviri zlomijo in obupajo, in je sedemnajstletna najstniška senzacija, ki pravi, da je njegova gluhost v teniškem svetu prednost, in nikakor ne prekletstvo. Trenutno je Dak Hi Li na 230. mestu lestvice ATP, toda po mnenju njegovega trenerja in tudi veliko bolj znanih teniških kolegov njegov talent ne pozna meja.

Zgodba o korejskem teniškem igralcu, ki pri sedemnajstih letih šviga po lestvici najboljših, je že sama po sebi dovolj zanimiva in vredna vse pozornosti, če pa k temu dodamo dejstvo, da je mladenič popolnoma gluh, je njegov dosežek res neverjeten. Trenutno je eden od najboljših mladih igralcev tenisa na svetu, toda nekoč želi biti številka ena v absolutni konkurenci. V vseh teh letih igranja tenisa se je naučil ne le živeti s svojo gluhostjo, temveč je začel nanjo gledati kot na prednost in največji dar.

Mnogim se to zdi nepredstavljivo, a mladi Korejec je od fantka, ki se mu je tenis zdel pretežak šport, pa do fanta, ki sanja o tem, da bi postal številka ena v članski konkurenci, prehodil dolgo pot in v zadnjem letu tudi izjemno napredoval. "Ko sem prvič igral tenis, sem mislil, da je to pretežak šport zame. Nisem ga želel igrati," priznava Hi Li, ki je v drugem razredu dobil slušni aparat in takrat spoznal, da je pravzaprav gluh.

NADAL: NISEM MOGEL VERJETI
V letih, ki so sledila temu odkritju, je začel spoznavati svet brez zvoka, začel se je ukvarjati s športom in po začetnih težavah je tenis vendarle vzljubil. Še več, odkril je, da je lahko prav v tem športu gluhost ena od njegovih prednosti. "Ljudje velikokrat govorijo o tem kot o veliki pomanjkljivosti, toda jaz ne mislim tako. Ravno nasprotno. Moja gluhost je moja največja prednost v primerjavi z drugimi igralci. Na to gledam kot na poseben dar, ki ga drugi igralci nimajo. Meni se tako nikoli ne more zgoditi, da bi me motil kakšen zvok med dvobojem, kot so na primer nasprotnikovi kriki ali vzklikanje navijačev. To pomeni, da se lahko veliko bolje osredotočim na svojo igro," razmišlja mladenič, ki je s takšnim odnosom postal navdih mnogim svojim vrstnikom ter tudi svojim starejšim in veliko slavnejšim nasprotnikom na drugi strani mreže.

Med drugim navdušuje Rafaela Nadala, s katerim sta nekoč tudi skupaj trenirala. "Ko sem prvič slišal zgodbo o gluhem teniškem igralcu, nisem mogel verjeti. V tenisu je lahko to ogromen hendikep. Res se mu klanjam, da je ostal na pravi poti, in občudujem njegovo zavzetost, da v tem športu uspe. Pri njem opažam, da na igrišču uživa veliko bolj, kot sem jaz v njegovih letih. Upam, da se bo lahko razvil v pravega zmagovalca," je z izbranimi besedami govoril španski zvezdnik.

NAJTEŽJE JE KOMUNICIRANJE S SODNIKI
A korejski mladenič se na svoji poti srečuje tudi z ovirami, ki se jim ne more izogniti. Komunikacija je nedvomno največja težava, s katero se spopada. Nikoli namreč ne more slišati stranskih sodnikov, ki pokažejo na avt, ali pa glavnega sodnika. "Včasih zaradi tega kar nadaljujem igro, ker ne slišim, da je bila žoga zunaj. Je težko, toda ni nič nenavadnega." Do težav pride tudi, ko sodnik naroči igralcema, naj počakata, ker se nekdo med občinstvom premika za igralcem, ki servira. Prav tako ne more slišati zvoka, ki ga povzroči nasprotnik in se razlikuje glede na udarec.

A sedemnajstletnik te težave rešuje ob pomoči trenerja, ki ga ves čas spremlja. Vsakič ko ne ve, kaj se je zgodilo oziroma kaj je odločil sodnik, se obrne k njemu, ta pa mu s kretnjami pokaže, ali je bil avt ali kaj drugega. "Nekaj povsem normalnega je, da med dvobojem zaradi tega izgubi nekaj časa, saj potrebuje pomoč pri razlagi, toda večino časa igra kot 'normalen' igralec. Upam, da bo njegova močna volja navdihnila mnoge," je njegov trener Jose Lopez izrazil svojo veliko željo. Mogoče se v tem trenutku zdi nemogoče, da bi gluhi športnik krojil teniški vrh, toda korejski mladenič je v svojem življenju premagal že mnoge ovire in zdi se, da zanj ni nič nemogoče.


GLUHI ŠPORTNIKI, KI SO PUSTILI PEČAT
V zadnjih letih je vedno več gluhih športnikov, ki so pustili svoj pečat v svetu športa in ki si velik poklon zaslužijo že zato, ker jim je uspelo premagati vse ovire in se uveljaviti v zelo tekmovalnem svetu. Pred petimi leti je bil za najboljšega gluhega športnika na svetu izbran Slovenec, in sicer košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je rodil gluh in ki mu je prav košarka dala samozavest, da se je iz tretje slovenske lige, ko je igral za ekipo gluhih in naglušnih, prebil vse do nastopov za slovensko izbrano vrsto ter kot prvi gluhi košarkar zaigral na svetovnem in evropskem prvenstvu. "Z žogo v rokah sem se naučil dobro govoriti," velikokrat poudarja 33-letni košarkar, velik napredek pa mu je uspel ob odhodu v tujino, kjer so ljudje nanj gledali kot na uspešnega košarkarja in ne kot na gluho osebo. Čeprav mu v življenju in karieri ni bilo vedno lahko, se je naučil veliko šaliti na svoj račun, večkrat pa je povedal, da si je ob ključnem metanju prostih strelov včasih preprosto izklopil slušni aparat, da ni slišal glasnih navijačev in je tako lažje ohranil mirno roko.

Tudi ena od najboljših ameriških košarkaric Tamika Catchings se je rodila gluha, a ji to ni preprečilo, da ne bi osvojila treh zlatih kolajn z ameriško reprezentanco na olimpijskih igrah in še dveh na svetovnih prvenstvih, bila izbrana za najboljšo posameznico WNBA leta 2011 in bila kar enajstkrat del ekipe All-Star. Tudi tridesetletni ameriški odbojkar David Smith, ki trenutno igra za francoski Tours, je gluh in že od malih nog nosi slušni aparat. Letos je z ZDA osvojil svetovni pokal in se uvrstil na olimpijske igre v Rio.