Najboljša enajsterica bi bila v naših očeh videti nekako takole: Gianluigi Buffon, Sol Campbell, Fabio Cannavaro, Lilian Thuram, Lothar Matthaus, Patrick Vieira, Roberto Baggio, Pavel Nedved, Diego Maradona, brazilski Ronaldo in Zlatan Ibrahimović. Najbrž se sprašujete, po kakšnem ključu so nogometni asi zašli na rokometne strani in v še en zapis o poslavljajoči se legendi tega športa, ki jih v teh dneh ne manjka in tudi ne sme manjkati.
Na prvi pogled namreč nesporni velemojstri nogometa in nesporen velemojster rokometa res nimajo prav veliko skupnega, pravzaprav nič, razen seveda tega, da so vsi oziroma vsak v svojem obdobju pustili neizbrisljiv pečat v svojem športu. A pogled v bogate življenjepise razkriva še eno skupno točko. V teh, vse po vrsti velikih karierah bi bilo sicer iskati črno piko oziroma sivo liso ne samo pikolovsko, ampak na neki način tudi nespoštljivo, pa vendarle. V poplavi lovorik, kolajn in priznanj, ki so jih osvojili in dobili na klubski ter reprezentančni sceni, se jim je ena vztrajno izmikala. Prav na vrh klubskega Mont Blanca namreč niso nikoli stopili.
1
v finalu lige prvakov je Balić zaigral samo enkrat, leta 2006, ko je Portland klonil pred Ciudad Realom.
6
Balić je v karieri igral za šest klubov: Split, Metković, Portland, Zagreb, Atletico in Wetzlar.
Danes 36-letni Splitčan je bil nekajkrat blizu, boleče blizu, nikoli pa bolj kot leta 2006, ko je z danes že pokojnim Portland San Antoniom, katerega dres je takrat nosil tudi slovenski krožni napadalec Zoran Lubej, zaigral v finalu, a je bil Ciudad Real kljub vsej Mozartovi genialnosti preprosto premočan. Sledil je še en polfinale, četrtfinale ali dva, tudi Kölna ni videl, pa čeprav je bil z danes prav tako že pokojnim madridskim Atleticom pred dvema letoma blizu, a Barcelona je nadoknadila minus pet s prve tekme in zatrla še zadnji Balićev poskus naskoka na streho Evrope. Po žalostnem koncu Atletica je sledila v mnogih pogledih presenetljiva selitev v Wetzlar, ki pa je seveda daleč od lige prvakov in še dlje od evropskega vrha.
Olimpijski in svetovni prvak bo torej odšel v pokoj brez osvojene lige prvakov. Ni seveda edini, ki ni nikoli osvojil te najbolj cenjene lovorike v svetu klubskega rokometa, že bežen pogled v ne tako davno preteklost izvrže nekatera velika imena. Pravzaprav bi lahko sestavili sedmerico, ki bi ji brez kančka pretiravanja lahko prilepili oznako sanjsko moštvo. Moštvo, pred katerim bi se tekmecem šibila kolena in ki bi – seveda prilagojeno na rokometno realnost – šlo ob bok zgoraj omenjeni nogometni enajsterici. Imena so sama po sebi dovolj zgovorna, o čemer se lahko prepričate na naslednji strani, Balić pa lahko uteho išče tudi v dejstvu, da lige prvakov nikoli ni osvojil niti Diego Maradona, neki podoben vituoz, ki je bil, ko je bil pravi, najboljši tam zunaj.
