Ko so privrženci in kronisti madžarskega Veszprema v nedeljskem večeru poklapano premlevali in bolj kot ne ugibali, kaj jim še manjka za tisti zaključni in hkrati najtežji korak, ki bi jih iz čakalnice končno popeljal na sam vrh, je neki novinarski kolega v odgovor ponudil eno samo samcato besedo in z njo bržkone zadel žebljico na glavico. Nikola.
Nikola Karabatić, rokometna različica Michaela Jordana. Človek zmagovalne mentalitete, ki pomeni oziroma ustvarja razliko med zmagovalno in zgolj vrhunsko ekipo. Užitek ga je gledati, pa čeprav v njegovi igri ni romantike, vica in umiranja v lepoti, ampak prej surova moč, fizika, preprostost in racionalnost. In samozavest. Samozavest, s katero igra, je navdušujoča in hkrati zastrašujoča.
Utelešenje sodobnega rokometaša, ki pri enaintridesetih igra morda celo najboljši rokomet v svoji karieri, kar je za njegove tekmece bržkone še najbolj skrb vzbujajoče. Da krivulja ne pada, kljub vsem uspehom in lovorikam – odkar je pred poldrugim desetletjem v Montpellieru počasi zakorakal na veliko sceno, se jih je nabralo reci in piši 51 – se z leti ni upehal in zadovoljil, ampak ravno nasprotno. Lakota ga še ni minila, po tisti stavniški aferi, ki ga je jeseni 2012 sklatila s piedestala in mu čez noč odvzela status ljubljenca nacije, se je vrnil le še boljši in močnejši.
Rek "Kar te ne ubije, te okrepi" v njegovem primeru nikakor ni prazna puhlica. V poplavi lovorik, rekordov in statističnih presežkov, ki se povezujejo z v Nišu rojenim enaintridesetletnikom, je en podatek še posebej impresiven. Pravzaprav deluje nestvarno in bi moral odstraniti še zadnjo tančico dvoma o tem, kdo je v tem trenutku najboljši rokometaš na zemeljski obli. Karabatić je danes, v tem trenutku aktualni (!) olimpijski, evropski in svetovni prvak, aktualni zmagovalec lige prvakov, Super Globa in španskega prvenstva, najboljši rokometaš leta po izboru IHF in najkoristnejši igralec zaključnega turnirja lige prvakov. Tudi pred zadnja dva naslova pa je seveda treba postaviti pridevnik aktualni.
Vse to bi bilo več kot dovolj za tri, štiri izjemne kariere, njemu je uspelo v pičlih treh letih. Prvi in edini, ki je povezal vse te lovorike in priznanja, upamo pa si trditi, da še lep čas tudi zadnji.
Po Montpellieru (2003) in Kielu (2007) je osvojil ligo prvakov še s tretjim različnim klubom, že v prihodnji sezoni pa jo bo naskakoval še s četrtim, kar bi bil še en edinstven dosežek v svetu rokometa. Misija Barcelona je namreč zaključena, začenja se nova. Javna skrivnost je, da se skupaj z bratom Luko in drugim očetom Noko seli v Pariz.
Tamkajšnji Katarci so namreč tako kot še marsikdo spoznali, da brez njega ne bodo mogli na evropski vrh, a oni si ga v nasprotju z drugimi lahko privoščijo. "Prihodnost? O tem kakšen drug dan, pustite mi, da proslavimo vse te naslove." Le proslavljaj, zaslužil si si.
