Čeprav se bo tako začela, to pravzaprav sploh ni zgodba o denarju. O rokometni reprezentanci Katarja je bilo v zadnjih dneh prelitega ogromno črnila in ne glede na to, da se je azijska državica z uvrstitvijo v finale vpisala v športno zgodovino, se je bilo negativnega predznaka v teh novicah nemogoče otresti.
"Plačanci," je mogoče slišati iz vseh koncev in krajev, strupene puščice pa letijo bolj v smeri mednarodne rokometne zveze kot v smeri Katarcev, ki so le izkoristili tisto, kar jim pravilo dopušča.
HOBOTNICA S ŠTIRIMI URAMI
Francozi so s petim naslovom svetovnih prvakov postali prva rokometna velesila v zgodovini. Tako kot so s prav takšnim izkupičkom Brazilci v nogometu in Američani v košarki. Nekdanja Sovjetska zveza ima, denimo, šest odbojkarskih lovorik, hokejisti Kanade pa so sploh zmagovalci v takšnem napihovanju mišic – svet so namreč pokorili kar 24-krat.
V Franciji je zlata kolajna vredna 40 tisočakov, kar pomeni, da bodo Thierry Omeyer in njegovi soigralci skoraj gotovo dobili manj od svojega kolega Bertranda Roina. No, francoska hobotnica ima na svojih rokah še štiri prestižne adidasove ure. Za štiri izbore igralca tekme.
Katar je za organizacijo prvenstva namenil 200 milijonov evrov, odgovor na to, koliko ga je stala gradnja izbrane vrste, pa se v tem trenutku izgublja v puščavi. Da si bodo fantje, med katerimi ni niti enega, ki bi bil rojen Katarčan, med seboj razdelili 32 milijonov evrov, ob tem pa bo vsak dobil v roke dva ključa, enega za luksuzno stanovanje na elitnem umetnem otoku Biser Katarja, drugega pa za prestižni avtomobil znamke Maserati, je po besedah prav teh fantov zgodba za majhne otroke.
"Če bi bilo res tako, potem bi ogromno športnikov iz zahodnega sveta prihitelo v Katar, konkurenca za dres Katarja pa bi bila neizprosna," je na eno od številnih na las podobnih vprašanj odgovoril vratar Danijel Šarić, bosanski Srb iz Doboja, sicer pa kot nekdanji evropski klubski prvak z Barcelono edini pravi zvezdnik na katarskem seznamu.
"Kakšni milijoni, med prvenstvom nismo videli niti centa. Šele po prvenstvu se bodo šejki odločili, ali bomo sploh dobili premije. O teh stanovanjih naj razmišljajo drugi, jaz se vračam v svoj Doboj," je še dodal vratar, ki je pred tem že nosil dres dveh izbranih vrst, Srbije in BiH.
Milijoni gor ali dol, reprezentanca Katarja se je izkazala in pod vodstvom trenerskega maga Valera Rivere presegla pričakovanja. Fantje iz vseh vetrov so ujeli trenutek in iz tekme v tekmo dvigovali letvico. Med igranjem himne so se držali za srce in na ves glas prepevali, na takšen način so želeli izraziti spoštovanje ali, kot je slikovito pripomnil Šarić: "Nihče te ne more v nič prisiliti. Ko greš k nekomu domov, verjetno ne pljuneš v hrano, ki jo dobiš na mizo, ampak jo kulturno poješ. Najprej moraš biti človek in potem športnik."
V tujski legiji Katarja so bili na prvenstvu najbolj zastopani nekdanji Jugoslovani, kot bi imeli – tako kot že od nekdaj v ta predel sveta množično hodijo s trebuhom za kruhom – največ posluha za takšne življenjske prekuce in prevale.
Med tremi Črnogorci izstopa Žarko Marković iz Cetinja, rokometnega mesta, v katerem je na zdaj zapuščenem igrišču prve korake naredil tudi nekdaj najboljši igralec na svetu Veselin Vujović. Marković je po igranju za Veszprem, Budućnost, Dubai, Metalurg, Göppingen in Hamburg sprejel vabilo iz Katarja in se pridružil sanjskemu moštvu za azijske razmere Al-Jaishu, ki je lani postal tudi celinski klubski prvak.
Član Al-Jaisha je tudi Bošnjak iz Maglaja Eldar Memišević, ki pa se vendarle vsaj po nečem razlikuje od ostalih "delavcev na začasnem delu v tujini". V Katar je namreč odšel pri sedemnajstih, prvenstvo na zanj že precej domačih tleh pa je bilo že peto v katarskem dresu, pred tem je bil že katarski kadet in mladinec, pred dvema letoma pa že član ekipe, ki jo je v Španiji vodil slovenski strateg Borut Maček (letos je bil selektor Irana).
Lahko si predstavljate, kako je bilo v preteklih dveh tednih pri Memiševićevih doma, finalno tekmo svetovnega prvenstva si je skupaj ogledalo kar 15 članov širše družine, vsi so bili odeti v katarske drese, na steno pa so vendarle obesili bosansko zastavo. Da se ne bi pozabilo, od kje Eldar vleče svoje korenine.
MOTIV NI BIL DENAR
Eden tistih "Katarcev", ki je pred tem že postal svetovni prvak (leta 2011), je Francoz Bertrand Roine. "Moj motiv je bil še enkrat zaigrati na SP, skušati priti na OI v Riu in uživati v rokometu. Šele potem denar," je dejal nekdanji levi zunanji Chamberyja, ki je zanikal, da bi za vsako zmago prejel po sto tisoč evrov.
"Niti sanjalo se mi ni, da bom nekega dne sina gledal v finalu svetovnega prvenstva," je kar žarel oče Smajl in v isti sapi Francozom priznal vlogo favorita, češ, za Katar je bil presežek že četrtfinale: "Kot domačini niso imeli pritiska. Njihov cilj je bila uvrstitev v osmino finala."
Mama Senada pa je tako, kot to znajo le mame, pripomnila: "Da se bo le vse dobro končalo in da se ne bo poškodoval, kot se je na prejšnjem prvenstvu. Zdaj vem, da se bo kmalu vrnil domov." V Maglaju ga pričakujejo v teh dneh, potem pa sledi vrnitev na Arabski polotok.
Zanimivo bo videti, koliko od teh, ki so se držali za srce, se bo res vrnilo v Katar. Koliko od teh bo še naprej igralo za to reprezentanco. Bo dirigentsko palico še naprej vihtel Valero Rivera, ki tam dela za letno plačilo v višini 800 tisočakov, ali pa je Španec dokazal sebi in svetu, kar je pač želel dokazati.
Da je rokometni trener z veliko začetnico in zagotovo prvo ime katarske senzacije. Zanj bo težje – če jo bo treba – poiskati zamenjavo, vojščake pa bodo bogati šejki vselej znali poiskati. V Doboju, Cetinju, Maglaju ... Kjerkoli.
