Pravi, da ni zadovoljen z lastnimi predstavami, ter dodaja, da je bilo to zagotovo njegovo zadnje svetovno prvenstvo. Koliko še vedno pomeni za slovensko reprezentanco, pa se je lepo videlo (oziroma je videl, kdor je želel videti) prav na zadnjih dveh tekmah, ko ni mogel več pomagati.
Štiri zmage, pet porazov, osmo mesto, striktno gledano cilja niste dosegli, saj vstopnice za olimpijske kvalifikacije še nimate v rokah.
Poudarek je na tistem še.
Če torej potegnete črto pod prvenstvo, kakšni so vtisi?
V tem trenutku je težko modrovati, prazni smo, iztrošeni tako telesno kot psihično, v glavah je bilo veliko stvari. Seveda se strinjam, da nismo dali tistega, kar lahko, oziroma tistega, kar znamo. Na prvenstvu nismo odigrali neke res prave tekme, vseeno pa mislim, da lahko prvenstvo označimo za uspešno. Prišli smo med osem, kar je bil osnovni cilj, za kaj več pa rabiš tudi malce več sreče in predvsem širine. Morda se ponavljam, a bilo je res veliko problemov znotraj ekipe, pa ne mislim tu na odnose, ampak fizične, telesne probleme tako pred kot nato na prvenstvu. Niti enega treninga nismo speljali v polni postavi. A takrat, ko je bilo najbolj potrebno, proti Makedoniji, smo odigrali tako, kot je treba, dali glave skupaj in odigrali pravo, moško tekmo.
Do prvega dne prvenstva nismo vedeli, v kakšni zasedbi bomo nastopili. Poglejte Dolenca, dva meseca je bil brez tekem, pa je naredil vse, da je bil pravočasno zraven, ali pa Gabra, ki je prišel na prvenstvo skoraj brez pogodbe, saj se je skregal s klubom. Te stvari je tudi treba vzeti v zakup.
Ste torej zadovoljni s prikazanim?
Nisem zadovoljen. Ne morem govoriti za druge, lahko govorim le zase in zase vem, da nisem odigral super prvenstva. Nisem, marsikaj bi se lahko obrnilo drugače, s svojimi predstavami nisem zadovoljen, a to so moji osebni problemi in vem, v katerem grmu tiči zajec. Tudi kot ekipa bi lahko seveda odigrali drugače, boljše, sploh te zadnje tekme, do četrtfinala pa je bilo po drugi strani vse bolj ali manj tako, kot mora biti.
In kje tiči tisti zajec?
To so moji razlogi, moji problemi.
Kam merite, ko pravite, da je bilo v glavi veliko stvari?
Vsega skupaj je bilo preveč, na koncu smo bili že utrujeni od vsega tega cirkusa. Stvari so se dogajale, hočeš nočeš, bereš, ne bereš, stvari nekako, kakorkoli obrneš, pridejo do tebe. Priznam, preveč smo se ukvarjali s tem. Kar je, je, še ena šola za naprej, čeprav sam teh učnih ur ne bom več dostikrat potreboval.
Zakaj bi se igralec vašega kova, ki je v karieri dal skozi in dosegel že marsikaj, obremenjeval s tem, kaj pravi neki laik, ki je za nameček skrit za zaveso anonimnosti?
Vložiš ogromno, žrtvuješ samega sebe, ne bom se spuščal v podrobnosti, da ne bo spet nastal cirkus, in ko na koncu potegnem črto, kaj imam od tega? Poškodbo, tri tedne bom na bolniški, zdaj bom prišel v klub, ki me plačuje, pa en mesec ne bom počel drugega, kot gledal v zrak. Pa me potrebujejo. Nabiralo se je, v vseh teh letih se nabere in po tisti tekmi z Makedonijo je sodu izbilo dno. In enkrat je bilo treba povedati. V prihodnje ne bo več takšne »galame«, mi se bomo oziroma smo se umirili in tega ne bomo več komentirali, a kot že rečeno, enkrat je bilo treba bobu reči bob. V reprezentanci sem že sedemnajst let, menda imam lahko svoje mnenje? Vsak ima pravico do svojega mnenja, a jaz, kot človek, igralec in kapetan, ga pa nimam oziroma ne smem imeti? Mislim, da sem s tem vse povedal. Ne glede na to, da sem javna oseba in kapetan reprezentance ali pa prav zaradi tega lahko na ta način zaščitim ekipo. Vsega je bilo preveč, izpadlo je tako, kot je, zdaj bodo seveda spet številni pametni, ker smo izgubili tri tekme, a lahko bi bilo tudi marsikaj drugače. Mislim, da je prvenstvo spet velika šola za naprej, za druge.
Zdi se, da se Slovenija ne približuje več, ampak celo oddaljuje od tistih elitnih reprezentanc.
Ne, ne strinjam se. Ko smo kompletni, ko smo pravi ... Težko je, vsi denimo govorimo, da obramba ne funkcionira, a centralni blok niti en dan od začetka priprav ni bil skupaj. Do prvega dne prvenstva nismo vedeli, v kakšni zasedbi bomo nastopili. Poglejte Dolenca, dva meseca je bil brez tekem, pa je naredil vse, da je bil pravočasno zraven, ali pa Gabra, ki je prišel na prvenstvo skoraj brez pogodbe, saj se je skregal s klubom. Te stvari je tudi treba vzeti v zakup. Levega zunanjega denimo nismo imeli polovico prvenstva, Cehte je prišel tik pred tekmo z Makedonijo. Za kaj več potrebuješ strel od daleč, s temi tremi zunanjimi bi bilo vse skupaj lažje, kar je pokazal tudi Cehte, z njegovim strelom je bilo namreč vsem skupaj malo lažje. Če pa gledam globalno, smo fenomen. Glede na okoliščine, glede na bazo in izbor igralcev ...
Vložiš ogromno, žrtvuješ samega sebe, ne bom se spuščal v podrobnosti, da ne bo spet nastal cirkus, in ko na koncu potegnem črto, kaj imam od tega? Poškodbo, tri tedne bom na bolniški, zdaj bom prišel v klub, ki me plačuje, pa en mesec ne bom počel drugega, kot gledal v zrak.
Za kaj več je bilo torej premalo širine?
Na tem prvenstvu, da.
Je morda nastopil čas za kakšno svežo kri?
Če mene podite v pokoj, še ne grem. Žal. Zagotovo je bilo to moje zadnje svetovno prvenstvo, upam, če bo bog dal zdravje, da se bom poslovil v Riu. Seveda nisem neumen, če ne bo šlo, pač ne bo šlo, a v tem trenutku lahko še marsikaj dam, seveda pa je vse odvisno od selektorja, ali me bo klical ali ne. Kar zadeva svežo kri, to je vprašanje za selektorja, bi pa dodal, da malce umirimo strasti, stopimo na zemljo vsi skupaj, in vi in mi, pa bo vse lažje. Do aprila naj gre vsak v svoj brlog in si tam spočije glavo.
Je bila ključna tekma s Katarjem, bi se v primeru zmage morda obrnilo drugače? Vsaj na papirju bi bila namreč pot lažja.
Lahko špekuliramo, kaj bi bilo, če bi bilo. Logično, Katar je šel gladko čez osmino finala, četrtfinale in potem tudi čez polfinale. Mi smo ga imeli dobljenega, manjkal je le še tisti zadnji žebelj, a ga nismo zabili in obrnilo se je, kakor se je. Če bom rekel, da bi lahko bilo drugače, bodo spet vsi govorili, kaj se oglašam. Dejstvo je, da nismo odigrali, kot bi morali, smo osmi, osnovni cilj, ki smo si ga zadali, je izpolnjen. No, vozovnice za kvalifikacije še ni v naših rokah, a mislim, da bo prišla. To je to, kako naprej? Počasi, najprej, kot sem že rekel, malo spočijmo glave.
Katar v finalu SP, je to dobra stvar za rokomet?
Mislim, da ni. To, kar se dogaja, to je ... Raje ne bom komentiral, da ne bo spet cel halo. Ne bom komentiral, ostanimo pri tem.
Mikkel Hansen je bil le eden od številnih, ki so se obregnili ob sojenje. Dejal je, da so kriterij spremenili, ne da bi kdorkoli o tem obvestil igralce.
Zagotovo. Samo en primer. Prideš na prvenstvo, imaš pod dresom dolge rokave, pa te po tekmi v zapisniku opozorijo, da to ni v skladu s pravili. Nihče ti ne sporoči že pred tem, da moraš imeti rokave v isti barvi kot dres. Da o sodniškem kriteriju niti ne govorim. Ni bilo niti enega predavanja, opozorila, kar na enkrat – bum. Potem pa se spreminja iz tekme v tekmo. Mislim, da to nikamor ne pelje, na koncu smo plesali balet, to ni več neka moška igra. Ne vem, ali bodo na koncu uvedli še osebne, kot so pri košarki. Žalostno, a upam, da je bo to prvenstvo muha enodnevnica, kar zadeva kriterij.
