Can't Get You Out Of My Head (Ne morem te pozabiti) mi tako še pozno v noč odmeva v glavi. Sam ga bom hitro pozabil. Vsaj upam. Katar namreč, deželo blišča in bede, kjer se za vso bleščečo fasado skriva bore malo vsebine.
Morda je v super moderni dvorani sredi puščavskega ničesar vse skupaj na njemu lasten robat način še najbolje povzel eden izmed članov slovenske ekspedicije. "Dovolj imam tega sranja tu, komaj čakam, da se vrnem v naše sranje."
Podpišem takoj. Ko počasi pripravljam kovčke, imam namreč 'poln kufer' tistih prisiljenih, neskončnih in vedno znova se ponavljajočih "Yes, Sir" (Da, gospod) in pa "Thank You, Sir" (Hvala vam, gospod). Imam že raje naše kraje, kjer ni vsak trot gospod in kjer ni sužnjelastništva oziroma je to bolj elegantno zapakirano.
Vrh glave imam tudi neke začimbe, prekleto bodi njeno ime, ki je, kot vse kaže, prisotna v vsaki jedi in se je nikakor ne da sprati, zato zdaj gnezdi nekje na dnu želodca. Dovolj imam tudi obsedenosti s klimo, ko te ura na avtobusu pri šestnajstih stopinjah pusti s smrkavim nosom in premraženega do kosti, celodnevno posedanje v dvorani pri 19 stopinjah pa taistih kosti seveda niti najmanj ne ogreje.
Še najbolj pa imam dovolj vseprisotnega občutka oziroma bolje rečeno spoznanja, da se z denarjem da vse kupiti, tudi oziroma predvsem ljudi, med drugim lahko iz reprezentance čez noč narediš klub, iz rokometa pa ob tem predmet posmeha. Kar je ob vsem videnem sicer še najmanjši greh.
Zadnji zapis v dnevnik je malce krajši. Imam namreč "poln kufer", dobesedno in v prenesenem pomenu, sobarica pa že trka na vrata. "Sir? Thank You, Sir." (Gospod? Hvala vam, gospod.)
Najraje bi jo poslal nekam, a je ne bom, saj navsezadnje ni ona kriva. Zatorej le zbogom in hvala za vse ribe, če si sposodim besede Douglasa Adamsa. Grem domov. Na kavč.
Podpišem takoj. Ko počasi pripravljam kovčke, imam namreč 'poln kufer' tistih prisiljenih, neskončnih in vedno znova se ponavljajočih "Yes, Sir" (Da, gospod) in pa "Thank You, Sir" (Hvala vam, gospod). Imam že raje naše kraje, kjer ni vsak trot gospod in kjer ni sužnjelastništva oziroma je to bolj elegantno zapakirano.
Vrh glave imam tudi neke začimbe, prekleto bodi njeno ime, ki je, kot vse kaže, prisotna v vsaki jedi in se je nikakor ne da sprati, zato zdaj gnezdi nekje na dnu želodca. Dovolj imam tudi obsedenosti s klimo, ko te ura na avtobusu pri šestnajstih stopinjah pusti s smrkavim nosom in premraženega do kosti, celodnevno posedanje v dvorani pri 19 stopinjah pa taistih kosti seveda niti najmanj ne ogreje.
Še najbolj pa imam dovolj vseprisotnega občutka oziroma bolje rečeno spoznanja, da se z denarjem da vse kupiti, tudi oziroma predvsem ljudi, med drugim lahko iz reprezentance čez noč narediš klub, iz rokometa pa ob tem predmet posmeha. Kar je ob vsem videnem sicer še najmanjši greh.
Zadnji zapis v dnevnik je malce krajši. Imam namreč "poln kufer", dobesedno in v prenesenem pomenu, sobarica pa že trka na vrata. "Sir? Thank You, Sir." (Gospod? Hvala vam, gospod.)
Najraje bi jo poslal nekam, a je ne bom, saj navsezadnje ni ona kriva. Zatorej le zbogom in hvala za vse ribe, če si sposodim besede Douglasa Adamsa. Grem domov. Na kavč.
