Posnetek, ki je postal takojšnja uspešnica na svetovnem spletu. V poznih nedeljskih urah sta sledila še zaslužena pica in zasluženo pivo v restavraciji v bližini hotela, kar je blagajno olajšalo za dobrih tisoč evrov. Šestnajst pic, nekaj piv, kokakola ali dve, v Katarju je pač za to treba odšteti dobrega tisočaka, a najbrž že dolgo vodstvo reprezentance ni tako z veseljem seglo – figurativno rečeno – v denarnico.
Slovenija je na SP znova med najboljšo osmerico. Drugič zapored. Tako kot Hrvati, Španci, Nemci, Danci in Francozi. Imenitna družba, ni kaj, prav galski petelini pa stojijo na poti v polfinale.
Tudi dan potem je bilo že na prvi pogled jasno, da se je vsem v reprezentanci odvalil velik kamen od srca. Če bi še v soboto napetost v zraku lahko rezali z nožem, je bilo v ponedeljek vse skupaj neprimerno bolj sproščeno. Nasmeški so se vrnili na obraze, čustva so se polegla, le David Špiler je bil zaradi načete prepone, zaradi katere bo izpustil jutrišnji četrtfinalni obračun, malce bolj kislega obraza.
In medtem ko so Makedonci na drugem koncu mesta počasi pospravljali kovčke ter se pripravljali na vrnitev v domovino, so se slovenski rokometaši odpravili v puščavo, na peščene sipine, za nekaj ur stran od rokometa in prvenstvenega vsakdanjika. To res ni bil le še en maničen ponedeljek.
Selektor Boris Denić ni odšel na peščeno avanturo s svojimi varovanci, pa čeprav ga je kot samooklicanega ljubitelja ptičev mikalo, v prvi vrsti seveda zaradi sokolov. Ne, Denić in njegova desna roka Bojan Čotar sta ostala v hotelu, na celodnevnem meniju oziroma bolje rečeno ekranu pa je bil seveda samo rokomet. "Zato smo tu." Vse tekme dneva, vključno s tisto med Francijo in Argentino, ki je na koncu izluščila slovenskega nasprotnika v jutrišnjem četrtfinalu.
Mi smo se za začetek še enkrat vrnili na nedeljsko, črto pod njo pa je še najbolje potegnil kar selektor sam. "Naš voz je končno vseh šestnajst rinilo v isto smer in po šestdesetih minutah smo ga pririnili v cilj." Končno je primerna beseda. "Zelo smo si želeli, da pridemo do nedeljske tekme, do nje pa smo prišli na tak ali drugačen način. Imeli smo vzpone in padce, nismo bili tako všečni, kot smo si morda obetali tudi sami. A z izjemo srečanja proti Katarju je šlo vse bolj kot ne po načrtih, najboljšo tekmo pa smo odigrali takrat, ko je bilo najbolj potrebno. Na tekmi, ki je bila predvsem s psihološkega vidika zelo zahtevna. Vemo, skozi kaj vse smo morali iti, da smo prišli do tekme z Makedonijo. Predkvalifikacije, kvalifikacije ... Gostovali smo v Luksemburgu, Ukrajini, šli skozi pekel Veszprema ... Veliko energije, napora in živcev je šlo v tem preteklem letu, da smo prišlo do te tekme, in mislim, da so se fantje odzvali na najboljši način. Vso energijo, vse odrekanje, vse muke so strnili v zelo osredotočenih šestdeset minut. Tekmo smo nadzorovali od prve do zadnje minute, ni bilo visoke razlike v golih, a vseeno menim, da smo imeli potek povsem pod nadzorom."
BRAZILIJA EDINA AVANTGARDA
Tudi selektorju se je seveda po nedeljski predstavi odvalil kamen od srca, že dolgo ga nismo videli tako sproščenega, v tako dobri formi, pa čeprav je – začuda – bolj slabo spal. In ko je v formi, stresa iz rokava zanimive teze. Tokrat ena o izenačenosti prvenstva. "Že v predtekmovanju ne moreš dobiti slabega nasprotnika. Papir je eno, igrišče pa nekaj povsem drugega, kar se je na tem prvenstvu že večkrat pokazalo. Poglejte denimo Brazilijo, ki je namučila Hrvaško. Če danes izjavim, da bo Brazilija blizu medalje na OI v Riu, bom ustrelil kozla? Bomo videli, vse ekipe imajo potencial, in če jim dovoliš, da ga pokažejo, te premagajo. Ni več eksotov, tudi Čile ni niti malo naivna ekipa. Na vsaki tekmi, na kateri zmagaš na SP, mora biti prisotno znanje, tu ni sekunde sreče. Na takšnem tekmovanju ne glede na ime nasprotnika moraš imeti znanje, moraš imeti kvaliteto, drugače ne gre. Tudi drugi so začeli igrati. Glede na do zdaj videno v evropskem rokometu ni nič novega. Vsi smo navajeni igrati na obrambo 6-0, kdorkoli postavi kakšno drugo obrambo, ima katerakoli reprezentanca, ne glede na ime, z njo velike težave. To dokazujejo Brazilci, Brazilci so trenutno edina rokometna avantgarda. So edini, ki so pokazali in odigrali nekaj novega. Niti ena evropska ekipa, bodisi Danska, Nemčija bodisi Francija, kjer so najmočnejše lige, ni pokazala nič novega. Vse se ve, vse je ustaljeno, vse je po šabloni. Brazilija je edina, ki je pokazala nekaj novega, v neki meri ji s svojo obrambo 3-2-1 sledi tudi Argentina. Včasih se šalim in pravim, da je 3-2-1 obramba prihodnosti, a očitno bo res tako. Vračamo se nazaj, v preteklost, kot denimo moda. Če so bile pred desetletji moderne hlače na zvonec, se zdaj znova vračajo v modo. Je pa problem v tem, da je osemdeset odstotkov ljudi pozabilo, kako se igra obramba 3-2-1."
Jutri jih čaka obramba 6-0, ena najboljših, če ne kar najboljša tam zunaj, ki je sinoči denimo Argentincem v prvem polčasu dopustila le šest golov. Še bolj zastrašujoča je francoska lista dosežkov. "Strah? Pred kom? Ti igralci se v prvenstvu srečujejo iz tedna v teden. Straha tako ali tako ne bi bilo, vsaj ne bi ga smelo biti, saj je tudi naša ekipa sestavljena iz samih legionarjev. Upam in mislim, da bomo odigrali precej bolj sproščeno, saj na tej tekmi zagotovo nismo v vlogi favorita. Lahko vzamemo tisto, kar nam favorit ponudi. Včasih igraš rokomet ravno toliko, kolikor ti nasprotnik ponudi. Kaj nam bo Francija ponudila, je drugo vprašanje. Upam, da vse."
