Dnevnik iz Dohe: Vas sredi mesta

Res bi težko našel primernejšo besedo za opis nakupovalnega središča, ob katerem se vsi slovenski, ki se ponašajo s tovrstnim nazivom, v najboljšem primeru zdijo kot samopostrežna trgovina kmetijske zadruge v mojih Velikih Laščah. Vse skupaj naj bi spominjalo na italijansko vasico, od tod tudi ime. Villagio, čeprav tovrstne vasice še nisem videl. Ne italijanske ne kakšne druge.

Pri nas na vasi so kure, krave in traktorji, tu seveda o njih ni ne duha ne sluha. No, najde se kakšna kokoš, takšna na dveh nogah, ki kot kura brez glave teka od izložbe do izložbe. Takšnih tako ali tako nikjer ne manjka.

Tudi oblakov ne manjka, a tu vseeno nikoli ne pada dež, saj je strop naslikan. Tu se lahko kot v Benetkah zapeljete z gondolo, resda le nekaj sto metrov sem ter tja, namesto prepevajočega Laha pa bo čoln krmaril na smrt zdolgočaseni Indijec. Tu lahko drsate na eni izmed dveh olimpijskih ledenih ploskev v državi ali pa se zapeljete na vlakcu smrti. Pa številne trgovinice, trgovine, restavracije in butiki. Vse to je seveda umetno, izumetničeno, lahko bi celo rekli brez duše, a vendarle pusti vtis. Tudi na človeka, ki sicer, podobno kot jaz, ob sprehajanju po trgovskih središčih prej dobi drisko kot najznatnejši občutek zadovoljstva.

In ko že misliš, da si videl vse, da te nič več ne more presenetiti, vstopiš v krilo zgradbe, kjer imajo svoje prostore največji. Louis Vuitton, Prada, Christian Dior, Gucci, Dolce & Gabbana, Jimmy Choo, Cartier ... Predel, ulica, pravzaprav avenija, kjer v izložbah ob artiklih ni prilepljenih cen. Ni potrebe, za nas, firbce, jim je bolj malo mar, potencialne stranke pa ne sprašujejo po ceni. Čakaš, od kod se bodo vzele Carrie Bradshaw in ostala druščina iz Seksa v mestu, a tu so le od glave do peta zakrinkane Katarke z moževimi kreditnimi karticami v rokah.

Ima pa katarski Villagio tudi temno stran. Tu je v maju leta 2012 izbruhnil požar, v katerem je življenje izgubilo devetnajst ljudi, med njimi trinajst otrok vključno z le nekaj let starimi trojčki iz Nove Zelandije. Še dandanes tečeta razprava in pravdanje, kako je bil zasilni izhod zablokiran in kako z levo roko so jemali alarm, dokler ni bilo prepozno. Kakšnega obeležja sicer ne boste našli, neprijetne stvari se tu hitro izbrišejo iz kolektivnega spomina.