Dnevnik iz Dohe: Nedelja, prekleta nedelja

Nekateri skočijo v bazen in držijo glavo pod vodo, morda v upanju, da jim bosta voda in klor zbistrila misli, ali v želji, da bi na ta način le ubežali vse bolj pogostim duhomornim pomenkovanjem, ki se prej ali slej končajo s klasičnim vprašanjem "Ti, kaj pa ti misliš?" ali pa "Kakšen občutek imaš?".

Malo se sprehodiš, do avle hotela, srečaš novinarskega znanca, ki že po nekaj besedah sam od sebe pravi, da ima dobrega. Občutek namreč. Pa zakrožiš malo dlje okoli hotela, brez cilja, v upanju, da je puščavski zrak tisti, ki ti bo malce prevetril misli. Ne pomaga prav dosti, v dvigalu pa znova naletiš na taistega kolega, ki tokrat po nekaj besedah pravi, da bo težka, da ima mešane občutke. Greš v sobo, kjer si sam, in samota že dolgo ni bila tako privlačna.

Spomnim se, da sem nekoč, v otroških letih, celo pokleknil pred ekran in molil. To je eden prvih športnih spominov, ko so Prosinećki, Mijatović in Boban po enajstmetrovkah priigrali rajnki Jugoslaviji naslov na mladinskem SP v Čilu leta 1987. Čeprav je oni tam zgoraj takrat priskočil na pomoč, se ne zatekam več k bogu po pomoč in tolažbo, vsaj zaradi športa ne. Pa tudi vere v to reprezentanco še nisem izgubil. Ne še.

Prst bolj kot ne brezciljno skače po daljincu. Na enem izmed kanalov vrtijo klasiko Štirje jezdeci apokalipse. Prikladno. Iz zvočnikov na mizi prihaja glasba in z njo glas Akija Rahimovskega ter vseskozi ena in ista viža. Na ponavljanje. Nedjelja, prokleta nedjelja (Nedelja, prekleta nedelja).  Še bolj prikladno, pravzaprav bi za to nedeljo težko našel bolj primerno, kot da jo je Parni Valjak napisal prav z mislimi na našo reprezentanco v puščavi Katarja.

Nedjelja, prokleta nedjelja, nigdje nikog, pustinja
U našim snovima, još samo sječanja
Čekamo mi samo čekamo, balerina, zar si zaspala
Zar stvarno ne vidiš, na kakvom tankom ledu plešemo*
(*Nedelja, prekleta nedelja, nikjer nikogar, puščava
V naših sanjah, samo še spomin
Čakamo, samo čakamo, balerina, ali si zaspala
Ali res ne vidiš, na kako tankem ledu plešemo)

Sredi katarske puščave naša rokometna balerina dremlje in pleše po tankem ledu. Se bo še pravočasno prebudila in odplesala Copacabani naproti? Nedelja, prekleta nedelja, vedno znova in znova, in tako čas počasi le mine. Počasi se bliža najpomembnejših šestdeset minut na prvenstvu, ko ni več nokdavna, ampak je vsak udarec le še nokavt. Na avtobusu, ki nas je popeljal Makedoncem in usodi naproti, ni bilo prav dosti besed, vsak se je umaknil v svoj svet, tudi zgoraj omenjeni kolega, ki je bled in brez besed strmel skozi okno. Morda je bil tam zunaj, nekje v puščavi, odgovor, kaj nas čaka.

P. S.: Tale zapis je nastajal v urah pred obračunom osmine finala, kako se je razpletlo, zdaj že veste.