Kuvajt, Iran, Bahrajn, Katar in po ekspresnem koncu avanture na Kodeljevem od februarja znova Iran, ki ga bo čez dva tedna popeljal na svetovno prvenstvo, sploh prvo v zgodovini te velike azijske države. Danes 48-letni trener iz Šmartnega pri Litiji si je v Zalivu zgradil precejšen ugled.
Iransko izbrano vrsto še vsega štirinajst dni loči od prvega nastopa na SP, kako je pripravljena?
Ni vse idilično, daleč od tega, vlada pravi mali kaos, v petih mesecih namreč čakamo na že tretjega predsednika rokometne zveze. Zdaj bodo znova volitve, škoda da so zamenjali prejšnjega, pod njim je in bi vse skupaj dobro teklo, a tu je neki zakon, da lahko posameznik neko funkcijo zaseda le toliko in toliko let, tako da se je moral posloviti. Politične zadeve, na katere se niti ne spoznam, vse skupaj pa za sabo potegne kar nekaj težav. Lep primer je turnir v Celju, s prejšnjim predsednikom smo bili dogovorjeni, da se ga udeležimo, potem je prišlo do spremembe in odpovedi, nato pa je bilo po posredovanju ministra za šport znova rečeno, da gremo, a bilo je že prepozno. To so neke igrice, ki jih je težko obrazložiti, ta minister je skregan s tem sekretarjem, potem si nagajajo, trpi pa ekipa. Priprave in tekme v Sloveniji so nam tako padle v vodo, zdaj treniramo v Iranu, na voljo imam celotno ekipo, tudi dvanajst kaznovanih igralcev, ki jih jeseni nisem smel peljati na azijske igre v Južno Korejo. Ekipo imamo kar solidno, bojim pa se, da nam manjka močnih pripravljalnih tekem. V naslednjih dneh sicer potujemo v Italijo, kamor so nas povabili za deset dni, ko bomo s tamkajšnjo izbrano vrsto odigrali tri tekme, a želeli bi si seveda kakšno tekmo več.
Pridih bivše "Juge"
Skupina B, s katero se v osmini finala križa slovenska skupina A, bo imela nemalo jugoslovanskega pridiha, kar pet od šestih reprezentanc namreč vodijo strokovnjaki iz nekdanje skupne države. Poleg Mačka so tu še Slavko Goluža (Hrvaška), Dragan Marković (BiH), Ivica Obrvan (Makedonija) ter tudi nekdanji trener Celja PL Sead Hasanefendić, ki znova sedi na klopi tunizijske reprezentance. Le Avstrijci ne prisegajo na jugoslovansko stroko, ampak s Patrekurjem Jóhannessonom stavijo na islandsko znanje.
Kakšen je v Iranu sicer status rokometa?
Kot že rečeno je problem organizacija na zvezi, na kateri zdaj vsakdo skrbi le za lastno rit in je reprezentanca bolj kot ne v drugem planu. Ne vedo, ali bodo ostali na zvezi ali pa bo novi predsednik napravil čistko in je tako precej negotovosti. No, zadeve kljub temu solidno tečejo, seveda se moraš vedno malce prilagajati, so pa vse pogoste zamenjave in negotovost terjale davek. Eden izmed prejšnjih predsednikov zveze je po drugi strani imel priložnost ter čas, a je v štirih, petih letih stvar dodobra zavozil, zato niti ne čudi, da je prvi zvezdnik Iman Jamali, ki igra za Veszprem, vzel madžarski potni list, zelo soliden srednji zunanji Daniel Komayesh, ki igra na Švedskem, pa je denimo odpovedal sodelovanje. Talentov po drugi strani ne manjka, tudi vzdušje v ekipi je pravo, delamo po dvakrat na dan, v dvorani imamo pet apartmajev, igralci stanujejo kar v dvorani, bazen in savne so tristo metrov stran, tako da pogoji za delo so zelo dobri. A manjka nam par težkih tekem, da sploh vidimo, kje smo, teh dvanajst, ki so bili kaznovani, ni igralo resne tekme že tri mesece.
Zakaj so bili kaznovani?
To je spet zgodba zase, tako zapletena, da bi vam najbrž zmanjkalo prostora, če bi jo želel razložiti. Danes si kaznovan, jutri si oproščen in to je to. V Korejo na azijske igre niso šli, škoda, prepričan sem, da bi z njimi dobili kolajno, tako pa smo končali kot četrti.
S kakšnimi ambicijami v luči povedanega potujete na prvenstvo?
Morate vedeti, da bo to za Iran prvi nastop na SP, to jim vseskozi dopovedujem in zdaj so se počasi začeli zavedati. Ne bom odkrival tople vode, po najboljših močeh bomo poskušali odigrati vsako tekmo. Moramo biti potrpežljivi, poskušati presenetiti, kljub vsem težavam v zadnjem mesecu in pol, ko bi marsikdo dvignil roke in odšel domov, mislim, da lahko koga presenetimo. Vsaka zmaga bo uspeh, stoodstotno pa sem prepričan, da ne bomo zadnji.
Kakšno pa je življenje v Teheranu na splošno?
Povsem običajno, edino manjšo težavo predstavlja dolgčas, saj nimaš prav veliko za početi. Teheran je sicer ogromen, v metropolitanskem območju živi 13 milijonov ljudi, med delavniki celo petnajst, saj vsaj dva milijona v prestolnico prihajata na delo. Gneča na cestah je precejšnja, včasih samo za kilometer ali dva porabiš eno uro. Nemalokrat je bolje iti peš kot z avtomobilom, promet je res nemogoč. Tu sem bil že pred štirimi leti in v tem času se je marsikaj spremenilo na boljše, če pa gledam s športnega vidika, je največji problem organizacija, ta še vedno šepa.
Je poleg vas v Iranu še kakšen slovenski športni delavec?
Bil je Memi Bečirović, ki pa se je vrnil v domovino, saj tudi na košarkarski zvezi menjajo predsednika oziroma se pripravljajo na volitve, vse to pa tu zahteva svoj čas, traja, preden se dogovorijo. Tu so trije Slovenci, ki delajo za neko firmo, in včasih se dobimo. V športu pa mislim, da sem trenutno osamljeni jezdec.
Delovali ste tudi v Katarju, kaj lahko pričakujemo od organizatorjev tako ob kot na igrišču, na katerem se bodo Katarci pomerili tudi s Slovenijo?
Po mojem mnenju ne bo le eno najboljših, ampak kar najboljše organizirano prvenstvo do zdaj. Dvorane so vrhunske, pustijo te odprtih ust, organizacija bo na najvišji ravni. Kar zadeva športni vidik, pa od Katarja, ki sem ga vodil na SP v Španiji, ni ostalo prav veliko. Ostali so le še štirje igralci, vsi drugi so novi. V moji ekipi je bilo devet Katarcev, zdaj pa mislim, da sta avtohtona Katarca le še obe krili. Prvenstvo vidijo kot promocijo države, veliko so vložili tako v objekte kot v ekipo, pripeljali so Šarića, Markovića, Stojanovića, Capoteja ... Najbrž ni treba omenjati, da denar ni večja težava.
Kaj pa gledalci, bodo tribune samevale?
Na prijateljskih tekmah z Rusijo in Srbijo pred dnevi je bilo osem tisoč ljudi. Navado imajo, da priseljencem, tujim delavcem, ki jih je v državi več kot milijon, ponudijo posebne ugodnosti za ogled tekem, tistim revnejšim pa mislim, da celo plačajo deset dolarjev ter malico, da gredo na tekmo. S to publiko bodo zapolnili tribune, saj dvomim, da bo iz Evrope in Azije prišlo toliko ljudi, da bi kolikor toliko napolnili dvorano za petnajst tisoč ljudi. Tribune bodo v boju za medalje ter na tekmah domače reprezentance zagotovo lepo polne, tudi Tunizija bo imela številčno podporo, saj je v Katarju precej Tunizijcev, enako Alžirija in Egipt ... Dvorane prazne ne bodo, ne bo pa tako, kot če bi bilo prvenstvo na Danskem ali v Nemčiji.
Kaj menite o slovenski reprezentanci?
Brez nosilcev so fantje proti Alžiriji in Egiptu pokazali, da širina je, žal mi je, da sta poškodovana tako Bilbija kot Mačkovšek, vseeno pa mislim, da je Slovenija ena izmed kandidatk za kolajne. Upam, da se ne bomo srečali že v osmini finala (smeh).
