Dvajset tekem v bundesligi, osem v ligi prvakov, pet na super globu in dve v nemškem pokalu, vse to pa so večinoma dvoboji na nož, kot radi rečemo. Tekme, ki se jih razen redkih izjem ne da vzeti z levo roko. Ritem, ki ubija, zato ne čudi, da nekateri v iskanju podaljšanja klubske kariere žrtvujejo reprezentančno in izbrano vrsto (pre)hitro postavijo na stranski oziroma slepi tir. Ko postavijo na tehtnico klub in reprezentanco, se pač odločijo za prvega, roko, ki jih hrani in ki jim, figurativno rečeno, plačuje račune.
In tako bo tudi svetovno prvenstvo v Katarju, kar bi moral biti vrhunec sezone, osiromašeno za nekatere rokometaše najvišjega razreda. Žrtve (pre)natrpanega koledarja. Švedi denimo objokujejo Kima Ekdahla du Rietza, ki je zaradi kroničnih težav s koleni reprezentančno zgodbo končal pri zgolj 25 letih. "Kima vidim kot igralca, ki se bo zdaj zdaj prebil v tisti najvišji razred svetovnega rokometa. Seveda sem razočaran, to je korak nazaj za našo izbrano vrsto," je njegovo upokojitev z grenkobo v glasu pospremil legendarni Staffan Olsson, polovica švedske selektorske naveze, ki je marsikaj gradila prav na desnorokem bombarderju Rhein-Neckarja.
Olssonovega kolega na nemški klopi Dagurja Sigurdssona je že kmalu po ustoličenju šokiral Holger Glandorf. Eden redkih preostalih presežnikov v nemški zunanji vrsti je po več kot desetletju, 167 nastopih in 576 golih rekel, da je dovolj. Pri enaintridesetih letih je ob ponavljajočih se zdravstvenih težavah vse težje prenašal dvojno breme in zdaj se je v celoti odločil posvetiti klubskim izzivom v Flensburgu. Podobno kot njegov klubski soigralec Thomas Mogensen, ki je po srebru na EP na domačih tleh predal dirigentsko paličico danske izbrane vrste, rekoč, da je v trikotniku družina-klub-reprezentanca nekaj moral žrtvovati.
Ne gre zanemariti dejstva, da vsi trije omenjeni rokometaši igrajo v bundesligi, kjer si v iskanju spektakla in medijskega prostora tekme sledijo iz dneva v dan, sploh v božičnem času je prava mala norišnica, ki v marsičem spominja na tisto nogometno na Otoku. Ni tu "šparanja", igralce se dobro plačuje, a ob tem ne sprašuje, elastika, kot bi rekel slovenski selektor, se nateguje do skrajnih meja, nemalokrat pa tudi poči.
Januarski reprezentančni premor marsikdo pričaka z jezikom do tal, junija pa je vse skupaj še toliko slabše. In potem je tu še olimpijska sezona, ko nekateri rokometaši tistega pravega dopusta ne okusijo skoraj dve leti. Kdor zdrži ...
Miha Andolšek
Na vsake tri dni in pol
V lanski sezoni najboljši v Evropi je bil posledično najbolj obremenjen, Flensburg je jeseni odigral, reci in piši, 35 tekem. Petintrideset tekem v 135 dneh, kar znese v povprečju delovni večer na vsake tri dni in pol, ob tem da prijateljski obračuni seveda niso všteti.
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do
Plus
vsebin.
Več informacij
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki profila berejo vsebine brez oglasov.
- preverjen e-naslov
- preverjena tel. številka
- popolni osebni podatki
- prijava na e-novice
Ste pravkar uredili podatke? Osveži podatke