Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
30.12.2014 11:30:29
Deli članek:

Na vsake tri dni in pol

V lanski sezoni najboljši v Evropi je bil posledično najbolj obremenjen, Flensburg je jeseni odigral, reci in piši, 35 tekem. Petintrideset tekem v 135 dneh, kar znese v povprečju delovni večer na vsake tri dni in pol, ob tem da prijateljski obračuni seveda niso všteti.

Dvajset tekem v bundesligi, osem v ligi prvakov, pet na super globu in dve v nemškem pokalu, vse to pa so večinoma dvoboji na nož, kot radi rečemo. Tekme, ki se jih razen redkih izjem ne da vzeti z levo roko. Ritem, ki ubija, zato ne čudi, da nekateri v iskanju podaljšanja klubske kariere žrtvujejo reprezentančno in izbrano vrsto (pre)hitro postavijo na stranski oziroma slepi tir. Ko postavijo na tehtnico klub in reprezentanco, se pač odločijo za prvega, roko, ki jih hrani in ki jim, figurativno rečeno, plačuje račune.

In tako bo tudi svetovno prvenstvo v Katarju, kar bi moral biti vrhunec sezone, osiromašeno za nekatere rokometaše najvišjega razreda. Žrtve (pre)natrpanega koledarja. Švedi denimo objokujejo Kima Ekdahla du Rietza, ki je zaradi kroničnih težav s koleni reprezentančno zgodbo končal pri zgolj 25 letih. "Kima vidim kot igralca, ki se bo zdaj zdaj prebil v tisti najvišji razred svetovnega rokometa. Seveda sem razočaran, to je korak nazaj za našo izbrano vrsto," je njegovo upokojitev z grenkobo v glasu pospremil legendarni Staffan Olsson, polovica švedske selektorske naveze, ki je marsikaj gradila prav na desnorokem bombarderju Rhein-Neckarja.

Olssonovega kolega na nemški klopi Dagurja Sigurdssona je že kmalu po ustoličenju šokiral Holger Glandorf. Eden redkih preostalih presežnikov v nemški zunanji vrsti je po več kot desetletju, 167 nastopih in 576 golih rekel, da je dovolj. Pri enaintridesetih letih je ob ponavljajočih se zdravstvenih težavah vse težje prenašal dvojno breme in zdaj se je v celoti odločil posvetiti klubskim izzivom v Flensburgu. Podobno kot njegov klubski soigralec Thomas Mogensen, ki je po srebru na EP na domačih tleh predal dirigentsko paličico danske izbrane vrste, rekoč, da je v trikotniku družina-klub-reprezentanca nekaj moral žrtvovati.

Ne gre zanemariti dejstva, da vsi trije omenjeni rokometaši igrajo v bundesligi, kjer si v iskanju spektakla in medijskega prostora tekme sledijo iz dneva v dan, sploh v božičnem času je prava mala norišnica, ki v marsičem spominja na tisto nogometno na Otoku. Ni tu "šparanja", igralce se dobro plačuje, a ob tem ne sprašuje, elastika, kot bi rekel slovenski selektor, se nateguje do skrajnih meja, nemalokrat pa tudi poči.

Januarski reprezentančni premor marsikdo pričaka z jezikom do tal, junija pa je vse skupaj še toliko slabše. In potem je tu še olimpijska sezona, ko nekateri rokometaši tistega pravega dopusta ne okusijo skoraj dve leti. Kdor zdrži ...


Flensburg (Nemčija) – 35 tekem 

Varovanci Ljubomirja Vranješa so popotovanje začeli že sredi avgusta v nemškem prvenstvu, se potem v začetku septembra podali v Katar na super globe, jeseni pa nadaljevali križarjenje po Nemčiji in Evropi (LP). Naporen ritem so plačali s poškodbo Glandorfa, ki je že končal sezono. 


Barcelona (Španija) – 33 tekem 

Čeprav je sezona šele na polovici, so Katalonci v vitrine že pospravili tri lovorike (superpokal, ligaški pokal, super globe). Jeseni so izgubili le na srečanju v Plocku, v DP pa so neporaženi že vse od maja 2013. Španska liga je daleč od nekdanje slave, zato lahko Pascual sem in tja odpočije nosilce. 


Celje PL (Slovenija) – 28 tekem

Celjani so bili seveda najbolj dejaven kolektiv na sončni strani Alp. Sezono so odprli 30. avgusta v Portorožu pod milim nebom, potem pa nanizali še 27 tekem. Ob tem velja vsekakor dodati, da je Tamše svojim nosilcem igre na nekonkurenčnem domačem prizorišču nemalokrat lahko namenil precej minut oddiha, če ne kar prost večer.


Montpellier (Francija) – 25 tekem

Slovenska »mafija« na jugu Francije je odigrala »le« 25 tekem, kar deset manj od aktualnega evropskega prvaka oziroma najmanj od izbranega kvarteta, a v nasprotju z Barcelono in Celjem pri njem ni bilo lahkih oziroma lažjih tekem, za nameček je bil zaradi poškodb tudi kader nemalokrat pošteno razredčen.