Andraž Makuc je (predvsem) na tekmi s Slovanom, ki mu je v krasnem sredinem večeru na Kodeljevem nasul deset zadetkov, pokazal, da gre po stopinjah starejšega brata Domna. Kdo ve, morda pa tudi Maki kdaj v Barcelono ali katerega od (naj)večjih evropskih klubov. Če bo tako nadaljeval, ne dvomimo. Ni edini, ki ima pred seboj svetlo prihodnost. Njemu ob bok moramo postaviti vsaj še Gala Gaberška, ki je nase močno opozoril že pred dvema sezonama, po malce skromnejši lanski, ko se je znašel v senci Roka Zaponška, pa v tej kaže (tudi), kako požrtvovalen je, koliko mu pomeni celjski grb ...
V dosedanjem delu jeseni namreč ni branil veliko, z razlogom: že v uvodnem krogu državnega prvenstva se je poškodoval. Kljub temu pa je pomembno prispeval k trem velikim celjskim točkam na derbijih z Gorenjem in Slovanom, na katerih je kot joker s klopi nastopil – poškodovan. “Še vedno imam kar velike težave, zdaj mi je ponagajalo še zdravje, poškodba se je od tekme z Velenjem še poslabšala. Ampak izpustil sem tekmo v Gračanici, da bi lahko pomagal svoji ekipi v Ljubljani. Kaj reči o tekmi? Obramba je bila v drugem polčasu veliko boljša, prejeli smo samo sedem zadetkov, kar je zelo, zelo malo, praktično nič. Na drugi strani smo naredili kakšno tehnično napako preveč, tudi oni in tako se je končalo z remijem. Škoda, da nismo izkoristili zadnje priložnosti za zmago, ampak dobro. Pošten rezultat je,” je po remiju s 23:23 povedal odlični čuvaj mreže, ki je po prihodu s klopi na derbiju zbral kar devet obramb, zaklenil je predvsem v drugem polčasu.
Po tekmi je bil razumljivo nasmejan. Celje je v sezono vstopilo brez velikih napovedi, kar malo (oziroma precej) iz ozadja, no, danes, ko sta za njim že dva derbija z rivaloma za naslov je edino neporaženo moštvo v ligi.
