Saj je bilo prijetno, ko je v goste k Slovanu na Kodeljevo prišel nekdanji delodajalec novega rokometnega šefa v prestolnici Uroša Zormana Trimo Trebnje. Gostujoči navijači iz Dolenjske so pričarali dobro vzdušje, medtem ko je bilo mogoče začutiti, da se tudi rokometna Ljubljana prebuja. Ampak tole danes … To pa je bil pravi praznik rokometa v Ljubljani, kakršnega ni bilo že dve desetletji. Za popoln večer je v drugem polčasu poskrbelo še Celje, ki s preobratom vneslo še dotlej manjkajočo komponento – napetost.
Slovanovci z vročim Leonom Ljevarjem so nadzor nad igro prevzeli od prve minute in s trdno obrambo, ki ji je z gol-črte poveljeval Nebojša Bojić, naslednjih recimo 40 minut mirno držali celjske viteze na treh do petih zadetkih razlike, kolikor je po golu Tarika Mlivića nazadnje kazalo v 39. minuti (16:11). Prej zelo mirni Boris Denić je na tribuni ravno v tistih trenutkih za hip izgubil živce ob neki zapravljeni žogi Zormanovih varovancev, kot da bi čutil, da bi se lahko tekma prelomila. Res se je.
Ko je trener Slovana v 45. minuti vzel minuto odmora, je za hip prekinil serijo 3:0 oziroma 5:1 Celja, ki sta jo orkestrirala Tadej Mazej in Andraž Makuc. Le za hip, kajti slednji je ob vstopu v zadnje četrt ure tekme poskrbel za prvo izenačenje po 1:1 – stara nova rivala sta se ujela pri 17:17. Potem je šlo gol za gol, napeto, da bi težko bilo bolj. Do 57. minute, ko je Bruno Vili Zobec na ogorčenje celjskih navijačev s sedmih metrov povišal domačo prednost a 23:21. Najboljša sodnika na svetu sta namreč 'penal' za Slovan dosodila po ogledu videoposnetka, potem ko je Zobec pod prekrškom pred tem 'nokavtiral' gostujočega vratarja Gala Gaberška z 'bombo' v glavo. A slednji je Celje v igro za zmago vrnil z ubranjenim 'zicerjem' pred zadnjo minuto Janu Grebencu, ki bi z zadetkom bržkone odločil tekmo. Ko je projektil Uroša Milićevića končal v domači mreži, sta ekipo v zadnjo minuto tako vstopili poravnani pri 23:23. Prava drama, torej.
Pred očmi številnih znanih obrazov, med njimi celotne ženske reprezentance Slovenije z Draganom Adžićem na čelu, Vida Kavtičnika, Dragana Gajića, Zorana Jovičića, tudi sosed z nogometnega stadiona Sebastjan Cimerotić Cime je prišel, se je končala se je s prijateljskih 23:23, potem ko je Oleksandr Onufriienko za las zamudil s svojim zadnjim zadetkom.
Celjani so se s svojimi navijači kljub temu razveselili osvojene točke, medtem ko so jo Ljubljančani z(a) svojim šefom popihali v garderobo. Z izjemo Staša Jovičića, ki smo ga uspeli ujeti za kratko izjavo. »Razočaran sem, iskreno povedano. Celo tekmo smo vodili, zaslužili smo si zmago v polni dvorani na Kodeljevem, kar je bilo lepo videti. Da se rokomet v Ljubljani prebuja. Žal smo izgubili …« se je zareklo Jovičiću, s čimer je kar dobro povedal, kakšno je bilo stanje duha v ekipi Slovana. Kot da bi izgubili.
V celjski ekipi pa, kot je prikimal Žiga Mlakar, kot da bi zmagali. »Res sem vesel, da smo na koncu osvojili točko. Kot je rekel Staš, to je, kot da bi mi zmagali. Vemo, da je letos ekipa Slovana favorit, vsi govorijo o njem. Mogoče smo ga v prvem polčasu preveč spoštovali, v drugem pa je bila slika drugačna. Moram čestitati vsem, od prvega do zadnjega, vsak je dal svoj doprinos za točko. Lahko gremo veseli iz Ljubljane,« se je smejalo celjskemu kapetanu.
Ko smo pred na parketu čakali, da Zorman konča s svojim sestankom po tekmi, smo si znali predstavljati, kako temperamentni Zut v njej kriči, razbija … »Zakaj bi razbijal, zadovoljen sem s točko. Nisem pa zadovoljen z našo igro v drugem polčasu. Ampak vzemite vsaki ekipi v Sloveniji dva srednja zunanja, pa poglejte, kje bodo končale,« je slovenski selektor, ki bo jutri razkril reprezentančni seznam za naslednjo akcijo, opomnil na odsotnost Jake Malusa in Alexandra Perića. »Tako da bi se zahvalil Janu Grebencu, ki je prevzel vlogo, ki ni njegova, odlično jo je opravil. Seveda pa nam manjka svežine na tem položaju, s tem povezana je manjša hitrost v napadu. To nam je na koncu zmanjkalo. In koncentracija v zadnjih minutah. Važno je, da nismo izgubili, tudi to šteje. Ta ekipa je pokazala karakter, srčnost, borbenost, kar nas krasi. Ekipni duh je pravi. Sem zadovoljen, gremo naprej. Ko se vrnejo poškodovani, bo vse lažje,« je pristavil Zorman. Ni – grdo rečeno – lagal. Že prej smo vtisih iz garderobe povprašali Ljevarja, skupaj z gostujočim asom Andražem Makucem najboljšim strelcem večera z 10 zadetki. »Malo je jezen zaradi neumnosti, ki smo jih počeli. Ampak ponosen na nas, ker smo se borili,« je povedal hrvaški bombarder.
Tudi sam se je strinjal z Jovičićem in Mlakarjem, da je bil remi bolj podoben zmagi Celja in porazu Slovana, toda na koncu dneva je vseeno zmagal – slovenski rokomet. »Dobrodošlo za slovenski rokomet – takšne tekme, takšni derbiji. Letos je atraktivna sezone, kar zadeva derbije in izenačenost prvenstva. Zaenkrat smo mi edini neporaženi in upam, da v tem ritmu nadaljujemo,« je zaključil Žiga Mlakar.
Slovan - Celje Pivovarna Laško 23:23 (13:9)
Ljubljana – Dvorana Kodeljevo, 1200 gledalcev, sodnika: Lah in Sok.
SLOVAN: Bojić, Gošić, Slatinek Jovičič 1, Grojzdek, Pajt 1, Ljevar 10, Mlivić 3, Pirnat, Budja, Mehmedćehajić, Kovačič, Brozović 4, Grebenc 1, Zobec 1 (1), Hrastnik 1, Žabić 1. Trener: Uroš Zorman.
CELJE: Češek, Gaberšek, Jelen, Perić 3, Marguč, Mazej 3, Bognar 1, Belej 1, Antonijević, Onufriienko 1, Milićević 2, Ćirović, Makuc 10 (6), Hurtado Vergara, Mlakar 2, Rakita. Trener: Paulo Pereira.
Sedemmetrovke: LL Grosist Slovan 2 (1), Celje Pivovarna Laško 6 (6).
Izključitve: LL Grosist Slovan 12, Celje Pivovarna Laško 12 minut.
