Na slovenski rokometni tržnici je bilo čez poletje živahno, kot na tržnici kakšnega mest(ec)a na jadranski obali, ko ribiči pripeljejo sveže ribe. Predvsem po zaslugi oziroma krivdi Slovana, ki je novemu trenerju Urošu Zormanu pripeljal kar 12 okrepitev, kar je spodbudilo tudi prestope in posoje drugih igralcev. Edini (preostali) prvoligaš iz Ljubljane se je tako vključil v (zdaj četvero)boj za naslov državnega prvaka, iz katerega je pred začetkom sezone nemogoče s prstom pokazati na favorita. Tudi zaradi novega tekmovalnega sistema, ki lahko spomladi vse postavi na glavo.
Minili so torej časi, ko smo pred sezonami premišljevali, ali lahko Gorenje ogrozi prevlado Celja na Slovenskem. Za ostale smo tako že vnaprej vedeli, da ne. Prišli so časi, ko na Celjane nihče več ne gleda kot favorita za državni naslov …
Toda kdo potem je favorit? Ko kot Gorenje braniš prestol, si pod pritiskom. Ko si Celje, si pod pritiskom, ker si Celje. Ko za trenerja pripelješ Uroša Zormana in mu sestaviš zagotovo (daleč) najdražjo in po imenih najbolj ‘zvezdniško’ ekipo v ligi, si pod pritiskom, kot bo v prihajajoči sezoni Slovan. Ko kot Trimo ostaneš brez svojega zaščitnega znaka, Zormana, in po spodletelih poizkusih v prejšnjih sezonah naslova državnega prvaka od tebe ne pričakuje ali vsaj ne zahteva nihče, pa si razbremenjen. Je mar Trimo prvi favorit? Ne, ne … Okoliščine pred letošnjo sezono so tako zelo nepredvidljive, da favorita ni, so le bolj ali manj enakovredni kandidati.
