Mladi so tudi ali pa predvsem v vratih, kjer bosta po odhodu Roka Jelovčana tandem zdaj tvorila domačina Urh Brana in Žiga Urbič, v ozadju na svojo priložnost čaka še Nejc Vencelj. Dovolj zgovoren je že podatek, da Brana (letnik 1994) in Urbič (letnik 1997) skupaj štejeta le tri pomladi več kot denimo celjski vratar Ivan Gajić sam. Ključi vrat so v mladih rokah, če malce priredimo tisti rek, da na mladih svet stoji.
HOKEJSKA ČELADA
Trebanjska vratarska naveza si bo sicer letošnje poletje dobro zapomnila, ne zgolj in samo po lepem, pravzaprav bržkone nasprotno. Bolečin namreč ni manjkalo, takšnih in drugačnih. Enaindvajsetletni Brana je v oči padel že na eni prvih pripravljalnih tekem, ko ga je bilo na rokometnem igrišču mogoče opaziti s hokejsko čelado na glavi. Vsekakor nenavaden prizor, mladost je norost, bi morda kdo pomislil na prvi pogled, a ni šlo za mladostniško norčavost, temveč za nujo oziroma preventivo.
"Ne, to res ni bila nikakršna šala ali podcenjevanje nasprotnikov. Med počitnicami se mi je pripetila manjša nesreča, pri kateri sem padel s stola in z zlomljeno čeljustjo pristal na operacijski mizi. Posledice padca so bile tri ploščice in osemnajst vijakov v čeljusti ter šest tednov tekoče hrane," je v pogovoru za spletno stran kluba pojasnil Brana, ki se je ob prihodu v člansko ekipo vratarskih veščin učil tudi od Klemena Ferlina, danes vratarja Gorenja, ki ga poleg Niklasa Landina in Dejana Periča uvršča med svoje vzornike.
Če se vrnemo na čelado ... "Uporabljal sem jo, da bi se izognili udarcem v čeljust, ki bi lahko povzročili morebitno ponovno poškodbo. Do začetka lige bo čelada že preteklost, postavil jo bom nekam v kot in upam, da je ne bom nikoli več potreboval."
ADMINISTRATIVNA NAPAKA
Hud udarec je poleti doživel tudi njegov tri leta mlajši vratarski kolega Urbič, le da je šlo pri njem za bolečine druge vrste. Urbič je bil namreč tisti nesrečnik, ki je zaradi administrativne napake zveze ostal brez nastopa na kadetskem svetovnem prvenstvu v Rusiji, kjer so njegovi (nesojeni) soigralci pozneje osvojili srebrno medaljo. In jo posvetili tudi ali predvsem njemu, ki si je kakšnih 3300 kilometrov stran pred zaslonom grizel nohte.
"Ko sem izvedel, da ne bom smel nastopiti na svetovnem prvenstvu, me je psihično zelo potrlo. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem dal vsa ta čustva iz sebe in zbral moči za nadaljevanje sezone. Vesel pa sem bil, da sem bil ekipi v tako velik navdih na vseh tekmah in ji dajal neko pozitivno energijo, da je bila še bolj zagnana in željna uspeha, ki si ga je na koncu tudi priborila," ima grenko-sladke spomine na do zdaj največji uspeh svoje generacije, z vsem spoštovanjem do zlatih medalj iz Utrechta in Nanjinga, sicer standardni član omenjene reprezentance. "To izkušnjo bom vzel za dobro, saj se nič ne zgodi brez razloga."
Trebanjci, ki so pred tedni osvojili memorial Boga Doberška, svoje prvenstveno popotovanje začenjajo danes v koprski Bonifiki.
