Hej, Alfred tu, bi igral za nas?

V Nemčiji se v nasprotju s kakšnimi drugimi, nam bližjimi deželami, niso nikoli pretirano ozirali na letnico rojstva, igralcev tam nikoli niso delili na stare in mlade, ampak na dobre in slabe. Lani so prav zebre iz pokoja na pomoč poklicale Steinareja Egeja in Henrika Lundströma, nekoč je na podoben način na pomoč Lübbecku priskočil Roman Pungartnik in še bi lahko naštevali.

Erlanda Mamelunda bi sicer pri dopolnjenih enaintridesetih letih težko uvrstili med stare(jše) rokometaše, pravzaprav je v za rokometaša najboljših letih, a vendar je bila v zadnjih letih krivulja nedvomno obrnjena navzdol, počasi se je spogledoval z življenjem po koncu kariere. Rokomet je počasi potiskal na stranski tir, postal je neke vrste dopolnilna dejavnost, dolgoletni norveški reprezentant se je namreč zaposlil kot računovodja v revizijski hiši Ernst & Young.

Še leto ali dve v "njegovem" Haslumu, bolj kot ne za dušo in piko na i neki več kot le spodobni karieri. Vsaj tak je bil načrt, potem pa je, kot že rečeno, tam nekje v začetku avgusta prišel klic. "Ole Viken, kondicijski trener v reprezentanci, mi je poslal sporočilo, da želi z menoj govoriti Alfred Gislason. Seveda ga nisem jemal povsem resno, a tri, štiri ure pozneje je telefon res zazvonil." Na mobitelu se je izpisala nemška številka. "Hej, zdravo, Alfred Gislason iz Kiela tu, bi igral za nas?" Norveški kolegi so ob tem morda povlekli še najbolj primerno primerjavo. Kot da bi Johna Arneja Riiseja danes poklical Pep Guardiola iz münchenskega Bayerna.

Po začetnem šoku se je odločil bojda v nekaj sekundah in namesto igranja s številkami ter računi bo leto dni igral z in ob Duvnjaku, Canellasu, Landinu … "Bil sem presenečen ter hkrati ponosen in srečen. Želja vsakega rokometaša je, da si nekoč nadene črno-beli dres v Sparkassen-Areni." Ob njegovi vrnitvi, ki to pravzaprav ni, je z ušesi zastrigel tudi norveški selektor Christian Berge in nikakršno presenečenje ne bo, ravno nasprotno, če boste svetlolasega Mamelunda lahko opazili tudi na januarskem prvenstvu stare celine na Poljskem.

ZAHVALJUJOČ TUDI POROKI
Ko je Filip Jicha v iskanju poti iz finančne godlje začel moledovati za prestop v Barcelono in ko slednja po prestopu vseh prestopov bogatejša za dva milijona v iskanju zamenjave za Nikolo Karabatića ni skoparila, je bilo bolj kot ne jasno, da bo na predvečer začetka sezone Kiel ostal brez prvega strelca. Po Palmarssonu ter Laugeju Schmidtu je ostal še brez igralca, ki je bil vrsto let zaščitni znak zeber, še ne dolgo tega sladke skrbi v zunanji liniji pa so čez noč postale predvsem in samo – skrbi.

Gislason je začel mrzlično iskati okrepitev in nesojeni računovodja se pri 31 letih vrača na veliko sceno, prepričan, da še ni rekel zadnje. Kljub nemalo težavam s poškodbami in sedenju za računovodsko mizo je po lastnih besedah telesno dobro pripravljen. Ne le zaradi rokometa. "Pred dvema mesecema sem se poročil, pred tem pa sem se moral znebiti nekaj kilogramov, pritisk doma je bil precejšen," skozi smeh pravi nekdanji član Nordhorna, Flensburga ter Montpelliera in v isti sapi dodaja: "Iskrica se je vrnila, in to je najpomembnejše."