Noka je na stara leta zadel »jackpot«, sedel je na enega najbolj zaželenih stolčkov v svetu rokometa. Pariški šejki so Hercegovca po letu, dveh vegetiranja na provansalski periferiji povabili v Pariz in tovrstnih ponudb se pač ne zavrača. Da bi bila odločitev še lažja kar v paketu z bratoma Karabatić, s katerima ga veže precej več kot le igra.
Tesno, pravzaprav družinsko prijateljstvo, vprašanje pa je, ali so s Karabatićema želeli prepričati Noko ali obratno, z Noko olajšati odločitev najbolj znani bratski navezi v svetu rokometa. Dejali bi, ob vsem dolžnem spoštovanju do trenerskega gospoda iz Mostarja, da prej zadnje kot prvo. Kakorkoli že, v roke je dobil moštvo, ki ga poganjajo katarski petrodolarji in ki je "težko" krepko prek petnajst milijonov evrov, ter denarnico brez dna, ki mu omogoča precej manevrskega prostora.
Ko denimo za nekaj mesecev zaradi poškodbe ostane brez Williama Accambrayja, mu nemudoma pripeljejo danskega reprezentanta Henrika Møllgaarda. Za leto dni, da bo čakanje na Accambrayja lažje. Ali pa v čakanju na hrvaški biser Luko Stepančića, ki se bo v mesto luči preselil prihodnje poletje, za ta čas vzamejo/najamejo Sergeja Onufrijenko. Tista s polno ritjo ga je lahko s..., prva pride na misel.
REALNOST
Vujović in/ali Tamše lahko o tovrstnem luksuzu seveda zgolj sanjata. Če je plin oziroma nafta Serdarušiću na neki način omogočila sanjsko moštvo, ki bi si ga želel vsak trener, pa njegova nekdanja rojaka iščeta svojo nafto. Kopljeta in kopljeta, tudi tam, kjer nafte ne gre pričakovati, ter ob tem srčno upata, da bodo vsaj zdravstvene težave obšle že tako tanek kader.
V tej luči Tamše bržkone z nestrpnostjo – in strahom – pričakuje, v kakšnem stanju bo po operaciji križnih vezi v mesto ob Savinji prišel Brazilec Arthur Patrianova, Vujovič se na drugi strani nadeja čim hitrejšega okrevanja Stipeta Mandalinića in Josipa Valčića.
Denarja za okrepitve v pravem pomenu besede namreč ni na pretek, vsak evro se dvakrat obrne, tako slovenski selektor kot njegov nesojeni pomočnik pa ob tem opravljata Sizifovo delo. Na voljo imata mlade, nadarjene, a v veliki meri na veliki sceni še neuveljavljene fante, ki pa kakor hitro pokukajo iz povprečja, postanejo tarča premožnejših. Cena jim naraste, Evropa temu lahko sledi, Celje za zdaj še ne.
Vse težje se drži finančni korak ne le z največjimi, ampak tudi s tistimi iz srednjega ter spodnjega razreda nemške in francoske lige, zato igralci ne odhajajo zgolj v Veszprem in Montpellier, ampak denimo tudi v Tremblay, Lubbecke ... Tamše se je moral tako junija posloviti od Ivana Sliškovića, Matevža Skoka ter Davida Miklavčiča, Vujović je ostal brez reprezentančnega krožnega napadalca Ilije Brozovića, Tea Čorića in Ivana Stevanovića, čez leto dni pa bo Zagrebu v slovo, kot že rečeno, pomahal še Stepančić.
CELJE PL 2015/16
Vratarja: Urban Lesjak,
Ivan Gajić (Srbija)
Levi krili: Luka Žvižej,
Tilen Kodrin
Levi zunanji: Povilas Babarskas (Litva), Arthur Patrianova (Brazilija), Lucijan Fižuleto (?), Gregor Potočnik (?)
Srednji zunanji: Miha Zarabec, David Razgor,
Jaka Malus
Desni zunanji: Šime Ivić (Hrvaška), Žiga Mlakar
Desni krili: Blaž Janc,
Gal Marguč
Krožni napadalci: Vid Poteko, Blaž Blagotinšek, Živan Pešić (Srbija), Igor Žabić (?), Matic Suholežnik
Dirkanje z visokimi proračuni v tem trenutku ni realnost, zato se v zadnjih letih ob finančnih omejitvah vse skupaj vrti v nekem začaranem krogu. Tamše se ob tem zateka k vodilu, da če nimaš veliko denarja, moraš pač bolje in več trenirati, Vujović pa je v svojem slogu vse skupaj opisal še bolj slikovito: "Iščem nafto, kjer je ni, a ni vrag, da bom nekaj našel ... Klub ima svojo politiko, ne želi okrepitev, ki niso vrhunske, a vrhunske stanejo. Če niso vrhunske, pa je priložnost že bolje dati svojim mladičkom." Zagrebška in celjska realnost, kruta bi dodali mi, vedno pa o(b)staja upanje na boljši jutri.
RACIONALNO
Celjska ekipa, ki se bo na pripravah zbrala 22. julija, je posledično sestavljena zelo racionalno, v skladu z bolj kot ne kronično prazno denarnico, v precejšnji meri pokrpana in napajana s fanti iz lastnega pogona. Če odštejemo Gorenje in Maribor, v slovenski ligi, kjer v številnih ekipah prevladujejo poceni mladinci in kadeti, tako ali tako ni več prav dosti igralcev, ki bi v tem trenutku in nemudoma lahko predstavljali dodano vrednost Celju na evropskem prizorišču.
Uveljavljeni tujci, ki bi delali razliko, kot že rečeno, trenutno niso v celjskem dometu. Je pa ekipa leto dni starejša, izkušenejša in kot takšna vsekakor lahko upravičeno meri in mora meriti na osmino finala. Svoje popotovanje bodo pivovarji začeli v Istanbulu, ki bo v lovu na vsaj šesto mesto že ena ključnih tekem. Ognjeni krst, ni kaj.
Tamše: Pokazati, zakaj smo tu, med elito
"Že pred žrebom je bilo jasno, da ne bo lahkih nasprotnikov. Dobili smo zelo zanimivo skupino, sodelovanje v njej pa je potrditev našega dela v preteklosti. O nasprotnikih ne bi razglabljal na dolgo in široko, ne glede nanje je na nas, da se dobro pripravimo. Slabih nasprotnikov v ligi tako ni, šli bomo tekmo za tekmo. Najprej bomo osredotočeni na Bešiktaš, ki je zelo dobra ekipa, in gostovanje v Turčiji bo zelo zahtevna naloga. Vendar se na vsako tekmo in tekmeca pripravljamo enako. Želimo zmagati in tako bo v vsej ligi prvakov. Uvrstitve v osmino finala sicer ne morem obljubiti, lahko pa zagotovim, da nikomur v Zlatorogu ne bo lahko in da se bomo z vsemi tekmeci enakovredno kosali, kot smo to počeli v pretekli sezoni. Vsako tekmo bomo morali pokazati, zakaj smo tu, med elito, in verjamem ter prepričan sem, da tudi bomo," je petkov ples kroglic pokomentiral celjski trener Branko Tamše.
