GORENJE
Da se je Velenjčanom v sredo odvalil kamen od srca, je milo rečeno. Na kocki je bilo precej več kot "zgolj" mesto v finalu prvenstva, v igri je bila tudi ali predvsem vozovnica za ligo prvakov, poraz pa bi v tej luči pomenil pravo malo katastrofo za aktualne podprvake. V finale se po peklenskem majskem ritmu podajajo utrujeni, načeti in za nameček še brez Nika Medveda.
Velenjski kapetan je imel namreč v povsem nepotrebnem ravsu v zaključku sredine tekme eno vidnejših vlog, za kar je bil nagrajen z rdečim kartonom, delegat je pričakovano podal prijavo in levo krilo je do nadaljnjega v suspenzu. Velenjčani morajo do ponedeljka podati svoje videnje oziroma dopolniti izjavo, odločitev koliko, če sploh, se bo nato še hladil Medved, pa bo v rokah disciplinske sodnice.
SPORED
1. tekma: Celje PL – Gorenje (danes, 16.00)
2. tekma: Gorenje – Celje PL (torek, 19.00)
3. tekma: Celje PL – Gorenje (četrtek, 19.00)
4. tekma (?): Gorenje – Celje PL (30. maj)
5. tekma (?): Celje PL – Gorenje (3. junij)
Ob ritmu, ki ubija, in posledični bitki za ranjence je že tako načeta vojska vsaj za današnji obračun ostala še brez enega pomembnega moža, na levem krilu pa bo zdaj večje oziroma celotno breme padlo na ramena Janeza Gamsa. "Fantje so utrujeni, to je ubijalski ritem, v dvanajstih dnevih so odigrali pet težkih tekem, sploh v Berlinu se ni varčevalo z udarci, pošteno je ropotalo. Igralci so načeti, sezona je dolga, od marca so bili vseskozi v ritmu sreda-sobota-sreda, a finale je vendarle finale," pravi direktor kluba Tomaž Juršič, ki mu je sredin večer bržkone vzel nekaj let življenja.
Prav v tistem "finale je vendarle finale" se skriva bistvo, finala se ne igra, finale se zmaguje, vsaj tako pravijo. Tudi v Velenju, in to vsej utrujenosti in vsem poškodbam navkljub, ko nog sem in tja sploh ne čutijo več, kot se je slikovito izrazil Mario Šoštarič. Je pa ob tem zanimivo, da ne rečemo kar nenavadno, da je denimo Luka Dobelšek, ki je v polfinalu v Berlinu več kot solidno opravil svoj del posla, v sredo zdrav obsedel na tribuni, medtem ko sta mesto v ekipi med drugim dobila tudi Kristian Bećiri in Rok Golčar, ki sta nato skupaj na igrišču prebila natanko nič minut. Precej več priložnosti po drugi strani dobiva mladi Rok Ovniček, v sredo denimo precej minut tudi na položaju levega zunanjega namesto Marka Dujmoviča.
"Celjani niso odigrali težke tekme že precej časa, liga prvakov se je za njih končala že pred tremi meseci, mi smo v ritmu težkih tekem, kar zna biti celo plus za nas. Resda smo po drugi strani tudi utrujeni, v desetih dnevih smo odigrali pet težkih tekem, a mislim, da smo na koncu sezone tako ali tako utrujeni vsi. Sezona je bila dolga, nabrale so se utrujenost in poškodbe, a v finalu, v derbiju, to bolj ali manj odmisliš, pozabiš."
Med ekipama po mnenju "Šajbe" ni velikih razlik, še manj neznank. "Res ne, za nameček imamo zelo podobna organizatorja igre. Veliko bo odvisno od dnevne forme in od vratarjev, skratka, odločale bodo malenkosti," še dodaja Szyba, ki nima nič proti, če bi odločitev o prvaku padla šele 3. junija. Ob enem pogoju seveda. "Če bomo zmagali mi, potem nimam nič proti petim tekmam."
CELJE PL
Bolj ali manj vsi statistični kazalci govorijo v korist Celja Pivovarne Laško, pa če to v Zlatorogu želijo slišati ali ne. Zadnji poraz pivovarjev na domačem prizorišču ima že zelo dolgo brado, od 23. februarja 2014 in poraza v Mariboru so slavili na naslednjih 47 tekmah, vmes v vitrine pospravili štiri lovorike ter med drugim šestkrat vzeli mero sosedskemu rivalu.
Še bolj impresivna je statistika Branka Tamšeta, ki največjega prvenstvenega derbija v deželi na sončni strani Alp ni izgubil že več kot štiri leta. Pisal se je 13. maj 2011, ko so dodobra oslabljeni pivovarji pod vodstvom Mira Požuna na levi nogi ujeli favorizirane Velenjčane, ki jih je takrat vodil Tamše, potem pa je slednji zmagal na vseh dvanajstih prvenstvenih večnih derbijih, na osmih kot trener Gorenja in na štirih kot trener Celja PL. Če sem prištejemo še prednost domačega terena in neprimerno lažji razpored, daljšo klop ...
VELENJČANI NAJBLIŽJE PRAV V ZLATOROGU
V letošnji sezoni sta se sosedska rivala do zdaj trikrat srečala na igrišču in trikrat so se zmage veselili pivovarji. Še najbolj negotovo je bilo jesensko srečanje v kraljestvu Zlatoroga, ko so bili Velenjčani dolgo v prednosti, po poškodbi do takrat sijajnega Michala Szybe pa se je tehtnica počasi nagnila na stran pivovarjev (32:31). Precej manj dramatična sta bila dvoboja v Rdeči dvorani (27:24) in pred tem v koprski Bonifiki (34:29), ko so Celjani osvojili pokalno lovoriko in ko se je z velenjske klopi poslovil Ivan Vajd.
A Tamše, ki bo moral na mesto v strokovnem štabu reprezentance, kot vse kaže, še malce počakati, se vloge favorita, kot je pri njem že v navadi, brani z vsemi štirimi oziroma ob omembi dobi ošpice. Ker "je Gorenje odlična ekipa. V zadnjem času so Velenjčani odigrali precej tekem, na katerih so jih mnogi želeli vreči iz tira. Če se izrazim v žargonu, so kot ranjena žival, ki jo napadajo z več strani, a se vsakokrat reši. Veste pa, kaj pravijo za ranjene živali. Da so najnevarnejše, in tako dojemam našega tekmeca in tako se nanj tudi pripravljamo. Nikakor se ne želimo prepustiti trenutnemu mnenju javnosti in medijev, da je naša ekipa favoritinja finala. Po mojem mnenju to enostavno ne pije vode, favorita v finalu ni. Možnosti pred finalom so 50:50. To je navsezadnje večni derbi, dvoboj med Celjem in Velenjem je za obe ekipi nekaj posebnega, ko pozabiš na težave, poškodbe, manjkajoče igralce in odigraš na polno. Vse se začenja z ničle in izhodišče je za obe ekipi povsem enako, obe ekipi imata isti cilj, pot do tja pa bo resnično trnova."
V nasprotju z Gorenjem, ki je z Mariborom bil boj do zadnjega diha, so pivovarji v polfinalu v dveh tekmah rutinsko opravili s trebanjskim Trimom. Posledično so imeli deset dni časa za pripravo na veliki finale, vmes so za vsak primer v domače gnezdo vrnili Lucijana Fižuleta, lov na devetnajsto zvezdico pa pričakujejo bolj ali manj zdravi, v popolni postavi.
