Tako kot nikakor in v nobenem pogledu ni nezasluženo, da bodo v finalu zaigrali Velenjčani. Tudi zato, ker so šli po trnovi poti. Zdržali so breme pritiska, kot Damoklejev meč je nad njihovimi glavami namreč visela možnost izpada v polfinalu, ki bi dodobra zamajala temelje ekipe, a ubranili so dve zaključni žogi, pa čeprav so vmes skočili še v Berlin, kjer so v dveh dneh odigrali dve težki tekmi.
Kar 47 zaporednih zmag na domačem prizorišču so zabeležili celjski rokometaši, v tem impresivnem nizu pa v vitrine pospravili tudi štiri lovorike (prvenstvo, dvakrat pokal in superpokal).
In to ob precej oskubljenem kadru, ko so Klemen Ferlin, Rok Golčar, Marko Dujmovič, Kristian Bećiri, Luka Dobelšek in še nekateri drugi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov bolj kot ne le v vlogi opazovalcev. V diametralnem nasprotju s spet drugimi, ki kljub načetemu zdravju ali težkim nogam na parketu prebijejo tudi po petdeset minut in več. Da to ni nič kaj dobra popotnica pred finalno serijo, ki se začenja že jutri, ko se bodo morali prej ko slej znajti še brez kapetana Nika Medveda, ki je v tistem nepotrebnem ravsu v zadnji minuti prejel rdeč karton, najbrž ni treba pisati. Povedano drugače, če so imeli Celjani po tisti predigri proti Trimu na voljo kar deset dni časa za temeljito pripravo na začetek boja za šampionsko zvezdico, imajo Velenjčani približno 67 ur. Osam v tolažbo, danes že pokojni letalec Steve Fossett je pred desetletjem v vsega 67 urah obletel cel svet.
Vsaj besedo ali dve bi veljalo nameniti tudi poražencu sredinega večera. Maribor je umrl pokončno. Če smo zapisali, da v rednem delu zamenjava na trenerski klopi vijoličastih ni prinesla opazne (r)evolucije, je bil to v polfinalu drugačen Maribor. Motiviran in s peno na ustih. Trener je igralcem vcepil prepričanje, da se lahko kosajo s favoritom, in kosali so se. In to kako – po boju na vse ali nič pa so na koncu ostali kratki za gol, dva, marsikdo pa se je ob tem vprašal, kaj bi bilo, če kapetan Nikola Špelić, Gašper Hrastnik ter na zadnji tekmi tudi Tadej Sok ne bi bili poškodovani in kot taki prisiljeni v vlogo gledalcev.
Velenjčani so v maju odigrali šest uradnih tekem (Sevnica, Dvakrat Maribor, Berlin, Skjern in še enkrat Maribor), njihovi tekmeci v finalu Celjani pa tri (Maribor in dvakrat Trimo).
Boris Denić je v pol leta v življenje vrnil Žigo Mlakarja, zrele predstave je spomladi prikazal tihi, mirni, a zelo koristni Tine Poklar, zgodba zase je Darko Cingesar, vsestranski igralec, ki igra v obe smeri. Član generacije 1990, ki je na mladinskem EP leta 2010 osvojila bron, je po žalostnem koncu matične Loke pred leti zatočišče našel v Ormožu in se nato kmalu preselil v osje gnezdo, kjer pa zaradi konkurence in številnih poškodb ni našel svojega prostora pod soncem. Sledil je korak nazaj, vrnitev domov v Škofjo Loko, potem pa je prišel klic iz Maribora. Preporod je morda v tem trenutku še premočna beseda, a v štajerski prestolnici je pod Denićevo taktirko znova našel rdečo nit svoje kariere in nakazal, da bi slovenska reprezentanca po letih iskanja vendarle lahko našla levo krilo ter legitimnega naslednika Luke Žvižeja.
Potem ko na prvi polfinalni tekmi ni igral, je Staš Skube na drugih dveh skupaj zabil dvajset golov. In to kljub načeti mečni mišici, ki bo na hudi preizkušnji tudi v prihajajočem tednu.
Navsezadnje Škofjeločan še vedno šteje samo 24 let, tudi zdaj že nekdanji selektor Denić pa je v pogovoru ob kavi o tem, kako naj bi bila videti slovenska izbrana vrsta čez nekaj let, omenjal tudi njegovo ime. V luči povedanega lahko privrženci mariborskega kluba z dobršno mero optimizma pričakujejo prihodnjo sezono, ko bo imel Ljubljančan na klopi Štajercev na voljo vse poletje, da v glave mariborskih rokometašev še močneje vcepi ideje in samozavest. In ni vrag, da bo do takrat Denić tudi končal samoiniciativni "silenzio stampa".
Če je bila to napoved finala, potem se nam v zaključku sezone obeta prava poslastica. Najmanj šest in največ dvanajst dni, ko bo padel odgovor na vprašanje, ali Celje devetnajstič ali Gorenje četrtič. Precej več dejavnikov govori v prid tistega prvega. Prednost domačega terena, 47 zaporednih zmag na domačem prizorišču, šest zaporednih zmag v sosedskih derbijih, neprimerno lažji razpored, posledično manj načetih igralcev ... A kot vsak se bo tudi ta finale začel z 0:0.
