MVP, kot bi rekli onstran Atlantika. Najkoristnejši igralec zaključnega turnirja na koprski Bonifiki, priznanje, ki so ga v preteklih letih osvajali Luka Žvižej, Nemanja Zelenović, Dean Bombač, Uroš Zorman ...
Tudi če bi sedma sila izbrala koga drugega iz zmagovite celjske zasedbe, bržkone ne bi ustrelila kozla, prav nasprotno, saj je bilo junakov na tej celjski poti do pokalne polnoletnosti več, kapetan Žvižej denimo, pa Slišković, hrust Blagotinšek ... skoraj vsak, ki je stopil na parket, je pristavil svoj bolj ali manj velik kamenček v zmagoviti mozaik, zato morda tista, da je zmagalo moštvo s trenerjem Brankom Tamšetom na čelu, že dolgo ni bila bolj primerna. A z njim se ni moglo in se tudi po navadi ne more zgrešiti. Zanesljiva stava (safe bet), če se izrazimo v stavniškem žargonu.
Nepozabni dnevi za Miklavčiča
David Miklavčič si bo pretekle dneve bržkone zapomnil za vse večne čase. Ne toliko zaradi pokala, slednji je bil le neke vrste češnja na torti, ampak predvsem zaradi rojstva prvorojenke Zale, ki je na svet prijokala dan pred odhodom na zaključni turnir. Čestitamo.
Potem ko je po poškodbi dlani nekaj časa lovil ritem in ni bil na ravni jesenskih predstav, je bil v nedeljo znova dobri stari Zaro. "Kapo dol pred trenerjem in njegovim pomočnikom, ves teden sta nas pripravljala res vrhunsko, do potankosti smo predelali videoanalize in mislim, da je pokal zasluženo naš," je zasluge pripisal tudi ali predvsem strokovnemu štabu, ki je ekipo taktično in psihološko odlično pripravil na odločilnih šestdeset minut. "Iskreno, ni bilo živčnosti, napetosti, vse je bilo umirjeno, vedeli smo, da moramo ohraniti trezne glave. Že res, da so nam v zaključku prvega dela misli nekam zbezljale, a v nadaljevanju smo odigrali tako, kot je treba. Mirno, preudarno v napadu in kompaktno v obrambi, držali smo se dogovorov, kar je na koncu razkrival tudi pogled na semafor."
Enega od razlogov za peto zaporedno celjsko zmago v največjem slovenskem rokometnem derbiju so nekateri videli tudi v soboti. Če so Celjani polfinale preživeli brez stresov in rutinsko premagali Dolane, pa so Velenjčani skoraj do zadnjega zvoka sirene trli odpor golobradih domačinov. In ob številnih zdravstvenih težavah izgubili še nekaj dodatne moči, ki bi jim dan pozneje še kako prav prišla. "Morda so jih res zdelale utrujenost, poškodbe in bolezni, videti je bilo v igri, da niso imeli prave energije. Mi pa smo si ta pokal resnično srčno želeli, veliko fantov v naši ekipi ni še nikoli igralo finala, grizli smo od prve minute," je iskren Zarabec, ki je tako po superpokalni skupaj s soigralci v vitrine pospravil še drugo lovoriko v sezoni.
Skok v morje
Celjani so znali proslaviti 18. pokalno lovoriko, vse pa se je začelo že v Kopru, v neposredni bližini Bonifike. Ne vemo, kdo je prvi predlagal, a s koprskega pomola so skupaj skočili v morje. Na noge, na ena, dve, tri. Morje je imelo po pričevanju očividcev samo enajst stopinj, zato so nekateri potrebovali malce več "prepričevanja", da so se pognali med valove, prav vsi so želeli čim hitreje znova nazaj na kopno, posnetek pa je že v naslednjih urah postal prava mala uspešnica na družabnih omrežjih.
Zdaj se bo počasi razplamtel boj za tretjo, prepričljivo najpomembnejšo. "Do tja je še razmeroma daleč. Zdaj imamo nekaj dni počitka, da umirimo glave, da pozabimo malo na rokomet, potem pa s polno paro naprej. Že kmalu nas čaka tekma v Velenju, ki bo marsikaj razkrila, a odločilen bo seveda maj. Kdor bo takrat bolje pripravljen, bolj kompleten, bo osvojil naslov. Vsaka tekma pa bo na nož, odločale bodo malenkosti," je prepričan celjski organizator igre, ki se ne boji natrpanega urnika v mesecu maju, ravno nasprotno, komaj ga čaka. "Če sem pošten, mi kar ustreza, saj imam rad tekme, lahko bi skozi vse leto igral na vsake tri dni. Imamo tudi odličnega kondicijskega trenerja, ki nas je res dobro pripravil," pravi najkoristnejši igralec prvega vrhunca sezone, ki je še dolgo po tekmi podpisoval avtograme in se slikal z navijači, ki so stali v vrsti ter potrpežljivo čakali na svoj trenutek s celjsko zvezdo.
No, zvezda je morda za zdaj še malce premočna beseda za skromnega fanta iz Trebnjega, a vseeno ni daleč od resnice. "Vedno je lepo biti opažen, spomnim se, ko smo še kot otroci v Trebnjem z velikimi očmi opazovali sijajne rokometaše in si ob tem dejali, da si bomo enkrat tudi mi izborili podoben status. A čeprav tako mi kot Velenjčani igramo res dober rokomet, nismo nikakršne zvezde. V glavah imamo določene cilje, in če jih hočemo osvojiti, se moramo spustiti na realna tla ter predvsem in samo trdo delati."
Slovenski predvsem pa celjski ljubitelji rokometa bodo imeli še vsaj dobro leto dni, da ujamejo "selfie" oziroma da se slikajo z, o čemer so prepričani mnogi, bodočo zvezdo evropskega rokometa. Zarabec je namreč pogodbeno vezan na Celje PL do poletja 2016, in čeprav je s svojimi predstavami dvignil že marsikatero obrv in se je njegovo ime znašlo v beležki prenekaterega menedžerja, zatrjuje, da bo vsaj še prihodnjo sezono prebivalec Zlatoroga. "Zagotovo ostajam, nekaj smo se tudi že pogovarjali o podaljšanju sodelovanja, a smo sklenili, da ne bomo hiteli, navsezadnje se v tem letu dni lahko zgodi marsikaj. Skratka, ostajam v Celju tudi prihodnjo sezono, drugo leto pa se bomo pogovarjali naprej."
