Pod imenom Prevent je bil namreč slovenjgraški kolektiv vrsto let drugi v državi, poleg Celja in Gorenja tudi edini, ki je vse od osamosvojitve neprekinjeno igral v prvi ligi. Težave so se začele s propadom dolgoletnega pokrovitelja, gospodarskega giganta Preventa, nekajletne agonije pa je bilo dokončno konec poleti 2011. Konec maja istega leta so Korošci odigrali še zadnjo tekmo v prvoligaški konkurenci, na naslednjo pa so morali tamkajšnji ljubitelji rokometa čakati več kot tri leta, ko se je novonastali klub vrnil tja, kjer je po mnenju mnogih tudi njegovo mesto.
Za proslavitev vrnitve med slovensko elito bi težko našli primernejšega nasprotnika, kot je Gorenje, sosed, s katerim imajo Slovenjgradčani poleg spominov in preteklosti še kar nekaj skupnih točk. Legenda velenjskega rokometa Sebastjan Sovič je trener Slovenj Gradca, na začasnem delu v Rdeči dvorani se nahajajo Korošci Blaž Kleč, Marko Dujmovič in Janez Gams, na Koroškem pa se po drugi strani kalita člana Gorenja Vid Levc in Rok Ovniček. Moštvi se seveda v sezono podajata s povsem različnimi željami, ose želijo vrniti naslov, v mislih Korošcev pa je v prvi vrsti obstanek, a na igrišču te razlike dolgo ni bilo opaziti, domači so se namreč presenetljivo dobro upirali morda celo prvemu kandidatu za naslov.
Eden od ključnih trenutkov dvoboja se je zgodil že ob koncu druge minute, ko je Staš Skube igrišče zapustil šepajoč s pomočjo fizioterapevta ter soigralca. Najbrž je Ivana Vajdla kar malce stisnilo pri srcu ob pogledu na na tleh zvijajočega se trebanjskega virtuoza, spomin s konca lanske sezone je še kako svež, a kot je Skube sam zagotovil dan kasneje, ne gre za nič hujšega, ampak le za udarec v mišico, po nekajdnevnem mirovanju naj bi bil znova nared.
Seveda pa je Gorenje s Stašem nekaj povsem drugega kot brez njega, kar se je še enkrat več lepo videlo tudi na sobotni tekmi, pa čeprav je Luka Dobelšek povsem korektno opravil svoje delo. Predvsem v prvem polčasu so domačini osam pristrigli krila, v slačilnice so se podali celo z zadetkom prednosti, najbrž pa ne bomo prav dosti brcnili v temo, če rečemo, da so Velenjčani zavestno ali pa podzavestno v tekmo vstopili precej lagodno, če je že podcenjevalno premočan izraz. Po besedni lekciji Ivana Vajdla za štirimi stenami slačilnice pa so nato v nadaljevanju stvari hitro postavili na svoje mesto. "V prvem polčasu smo bili daleč od naše značilne igre. Čeprav smo ekipo že teden pred tekmo opozarjali, naj ne podcenjuje domačinov, se je podcenjevanje vseeno prikradlo v našo igro. V drugem delu so fantje ugotovili, da je vrag odnesel šalo in zaigrali bolje. Tehtnico smo na našo stran nagnili tudi s spremembo obrambe iz 6:0 v 5:1, ki je domačim povzročala precej preglavic, in na koncu smo zasluženo slavili," se je na tekmo ozrl Vajdl.
Večer, ko poražencev pravzaprav ni bilo. Slovenjgradčani so z dogodki skozi celoten dan proslavili vrnitev med elito in v še večji meri šestdeset let igranja rokometa na Koroškem, hkrati pa znova dokazali, da omejenost s sredstvi ne pomeni nujno tudi omejenosti z idejami.
