V novem formatu tekmovanja je prostora za 28 klubov, v zgornjem domu se je zbral crem de la crem evropskega rokometa, v spodnjem pa recimo temu evropska druga liga, z vsem spoštovanjem do Meškova, Metalurga, Čehovskih medvedov in njihovih preteklih dosežkov. Slovenija ima na zadovoljstvo (za zdaj) svojega predstavnika v zgornjem domu, po drugi strani pa je žal ostala brez predstavnika v spodnjem domu, pa čeprav si ga je po nekaterih merilih vsekakor zaslužila. A o tem je bilo tako ali tako prelitega že dovolj črnila.
Liga bo napornejša kot pa kadarkoli, v zgornjem domu denimo že samo skupinski del prinaša štirinajst tekem, tisti, ki si želijo do samega konca, do klubskega Mont Blanca, pa bodo morali odigrati vsaj osemnajst, v najslabšem primeru pa celo dvajset tekem. Če sem prištejemo še domača ligaška tekmovanja in pa januarsko EP na Poljskem, potem je pred klubi in rokometaši ena najnapornejših sezon v zadnjih letih.
SLOVENCI V LP
Gašper Marguč (Veszprem)
Uroš Zorman (Kielce)
Matjaž Brumen (Vardar)
Dean Bombač (Pick Szeged)
Vid Kavtičnik (Montpellier)
Dragan Gajić (Montpellier)
Jure Dolenec (Montpellier)
Matej Gaber (Montpellier)
Borut Maškovšek (Montpellier)
Simon Razgor (Meškov)
Vasja Furlan (Tatran)
Tadej Matijašić (Metalurg)
Kdor bo zdržal, bo na zaključnem koncu tedna v Kölnu, tam pa bo seveda marsikaj odvisno od dnevne forme oziroma dnevnega navdiha. Naslov brani Barcelona, slovenski rokomet pa bo zastopalo Celje Pivovarna Laško ter ducat legionarjev. No, po nekem štetju celo trinajst, če med slovenskega naroda sinove še vedno prištevamo Nika Tominca, ki se je sicer pred leti odločil za dres s hrvaškim grbom.
ZORMAN PO ČETRTEGA S TRETJIM
Trinajsterica »gastarbajterjev« ima različne želje, kar zadeva ligo prvakov, vsaj trojica denimo odkrito meri na zaključni turnir. Tu je Gašper Marguč z madžarsko rokometno institucijo Veszpremom, ki je že dolgo v čakalnici, zdaj pa si okrepljen s Palmarssonom in Sliškovićem želi končno storiti še tisti zadnji korak. Tudi Kielce si želijo še tretjič v štirih letih biti del spektakla v Lanxess Areni, to pa bo tudi ena zadnjih priložnosti za Uroša Zormana, da se po Celju (2004) in Ciudad Realu (2008 in 2009) na evropski prestol povzpne še s tretjim klubom.
Z najvišjimi ambicijami svojo evropsko popotovanje začenjajo tudi v Skopju, Vardar Matjaža Brumna se je namreč poleti strašno okrepil, prišli so Dereven, Maqueda, Marsenić, Manaskov, Cindrić, znova je zdrav Lacković in le redkokatera ekipa tam zunaj, če sploh katera, ima tovrstno širino. Vsekakor v najožjem krogu favoritov ...
Iz klubov, ki startajo iz druge vrste, velja vsaj omeniti Pick Szeged Deana Bombača, ki lahko na določen dan zagreni življenje prav vsakomur tam zunaj. V vrste Juana Pastorja se je vrnil lani poškodovani Španec Mindegia, pa bo v nasprotju z lani kakšno minuto predaha ujel tudi Bombač. Za Koprčana je sicer to zadnja sezona v Szegedu, 26-letni organizator igre odhaja v Kielce, dirigentsko paličico salamarjev pa bo predal rojaku Stašu Skubetu. Francoski in slovenski Montpellier bi se po drugi strani zadovoljil že z osmino finala, precejšnjo težavo predstavljata odhod Teja in poškodba Grebilla, večje breme pa bo v odsotnosti mladega francoskega reprezentanta padlo na ramena Boruta Mačkovška, pred katerim je neke vrste sezona resnice.
DRUGA V SENCI
V drugi diviziji bodo z bolj ali manj realnimi možnostmi na le dve mesti, ki z vmesno postajo v repasažu vodita proti osmini finala, startali Simon Razgor (Meškov), Vasja Furlan (Tatran) in že omenjeni Tominec, ki je poleti treniral s Koprom, a se nato vrnil v Švico in si znova nadel dres Kadettna iz Schaffhausna.
Posebna zgodba je na sončni strani Alp že malce pozabljeni Tadej Matijašič, ki se je pred leti še kot najstnik podal v Metalurg, potem pa počasi izginil z rokometnega zemljevida. Zdaj bo 21-letno levo krilo morda le dočakalo svojo priložnost pri Lini Červarju, pravzaprav zdaj ali nikoli, Metalurg je namreč v zadnjih mesecih zapustilo reci in piši 25 igralcev.
