Včasih ubogajo, včasih pa tudi ne

Na sobotni tekmi so vam našteli dvajset obramb.
Bilo je tu nekje, nisem jih štel, tisti, ki so, pravijo, da jih je bilo dvajset.

Morda veste, koliko znaša vaš osebni rekord na uradnih tekmah?
Uf, mislim, da je rekord 27 obramb na tekmi z Mariborom v sezoni 2010/11, ko smo s Cimosom postali državni prvaki.

Bili ste zraven v zlatih časih za koprski rokomet, zdaj ste znova tu. Verjamete, da bi se lahko nekoč Koper vrnil na stare tire?
Težko je primerjati to zgodbo s tisto prej, ko je bil zraven Cimos. Gre za povsem drugo dimenzijo, a če bi bil posluh gospodarstva in sponzorjev tu na Obali ter širše, potem morda nekoč ... Ne bom rekel, da bi se lahko ponovila tista zgodba, lahko pa bi prišli zelo blizu slovenskemu vrhu in uspehom. Uprava pametno dela, cilji so postavljeni dolgoročno, vsak ve, kje mu je mesto in kakšne so njegove naloge, od vrha in navzdol. Bomo videli.

Kakšen rokometni utrip je čutiti v mestu? Ga je sploh čutiti?
Na ulici posebnega rokometnega utripa ni bilo nikoli zaznati, je pa tu širši krog ljubiteljev rokometa, ki je ostal zvest klubu tudi v drugi ter ligi 1. B, z uvrstitvijo oziroma vrnitvijo pa se je ta krog seveda še povečal.

Nekoč ste bili med mlajšimi v ekipi, danes ste drugi najstarejši.
Hitro se obrne (smeh), leta bežijo. V veselje, pa tudi na neki način ponos mi je, da lahko svoje izkušnje iz kariere delim z mlajšimi fanti. Da sem v pomoč, neke vrste desna roka kapetanu in trenerju.

Pa vas mlajši poslušajo, ubogajo?
Da in ne (smeh). Recimo, da. Vsi smo bili nekoč mladi, pa smo včasih ubogali, včasih ne (smeh). Trudijo se oni in trudimo se mi, starejši.

Podpisali ste za dve leti, v tujino vas še kaj vleče?
Seveda me, koga pa ne, a ob kakšni konkretni ponudbi je vseeno treba dvakrat premisliti. Vse je stvar dogovora, zdaj imam denimo majhnega otroka, zato je treba marsikaj dati na tehtnico.

Se danes v slovenski ligi in v okolju, kot je Koper, da (pre)živeti samo z igranjem rokometa?
Težko. Ni lahko, čeprav se uprava, kot že rečeno, trudi, nismo niti blizu pogojem, kot so bili denimo v Cimosu, seveda pa je res, da se je takrat v marsičem pretiravalo. Bomo videli, za zdaj se še ne da, morda bo čez kakšno leto, dve, ko se bo vse skupaj stabiliziralo in se bo morda pridružil še kakšen nov pokrovitelj, drugače.

Tudi liga ni več to, kar je bila pred nekaj leti.
Kvaliteta je padla sorazmerno s padcem finančnih vložkov. A še vedno je tu precej izkušenih igralcev in tudi perspektivnih mladeničev. Morda ni več tako kvalitetna, je pa po drugi strani še vedno zanimiva in morda še bolj izenačena. Celje in Velenje sta bržkone nedotakljiva, pa čeprav imata tudi onadva lahko med sezono slab dan, od drugih pa lahko vsak premaga vsakogar, kar je navsezadnje do neke mere razkril že prvi krog.

Skok na igrišče, do kod mislite, da lahko posežete s to mlado ekipo? Končnica za prvaka?
Bržkone bom zvenel zlajnano, če rečem, da gremo korak za korakom. Kot prvo si je treba zagotoviti obstanek in šele potem gledati naprej. Če bo priložnost za kaj več, jo bomo seveda poskušali izkoristiti. A kot že rečeno, najprej gostovanje v Slovenj Gradcu, ki je zahteven teren in kjer domači fantje ob podpori občinstva lahko dobijo krila.

Start v prvenstvo je bil vsekakor odličen.
Res je. Dobro smo trenirali in tudi analizirali nasprotnika, upam pa, da to ne bo dvorezen meč, pri teh mladih fantih je namreč treba evforijo v kali zatreti, saj se nam v nasprotnem primeru lahko slabo piše. Nismo ekipa, ki bi denimo prišla v Slovenj Gradec in zmagala z levo roko. Treba je iti znova in povsod na glavo, tako kot v soboto.

Zoran Jovičić? Nekoč sta igrala skupaj, danes je vaš trener.
Že kot igralec je bil profesionalec od glave do pet in tak je tudi kot trener. Mislim, da je pravi mož za ta posel, na fante prenaša svoje dolgoletne izkušnje. Kot igralec z njim nimam nobenih težav, spoštujem njegovo delo, on spoštuje moje, imava super odnos.